Kdo so Finančnitrgi?

V zadnjem času veliko slišimo o strašnem sovragu, pred katerim trepetajo države. Bo ta ali ona poteza vznemirila mogočne Finančnetrge ali jim bo po godu?

Včasih smo trepetali pred Huni, kasneje pred Turki, potem so nam dolgo gospodovali Nemci, nato malo še Srbi. Danes naš narod nastavlja hrbet novemu gospodarju. Finančnitrgi so tisti, ki nas tlačijo v moderni dobi.

Kdo pa so pravzaprav ti strašni Finančnitrgi, barbari 21. stoletja?

Mi sami smo Finančnitrgi. Ko vzamemo kredit za avto, smo Finančnitrgi. Ko gremo v hipermarket bolj iz navade kot potrebe, smo tudi Finančnitrgi. Zelo smo Finančnitrgi, ko vzamemo 30-letni kredit za hišo. Ko spremljamo, koliko je vredna naša draga Krka, smo tudi Finančnitrgi. Prav tako smo Finančnitrgi, ko vlagamo v delniške sklade na Balkanu in Kitajskem. Finančnitrgi smo tudi takrat, ko kupimo nov iPad ali pa vsaj novo LCD televizijo. Ko hočemo višjo plačo, smo prav tako Finančnitrgi. In Finančnitrgi bi bili radi še bistveno bolj, ko kupimo loterijski listek – oh, takrat bi bili radi Finančnitrgi v neizmernem obsegu.

Človeški pohlep… koliko ga je, kako pohlepni so vsi ti ljudje okrog nas. Bankirji. Finančniki. Politiki. Tajkuni. Bilderbergovci. Za naše težave so krivi drugi.

Ogledalo v kopalnici pa vsako noč potrpežljivo čaka, da bo kdo zjutraj pogledal vanj kakšno sekundo več, kot je potrebno za umivanje zob.

Ali slovenski politiki znajo šahirati?

Eden od mojh osebnih ciljev za leto 2011 je bilo manj zapisov na blogu, še posebej na temo politika. Samo izjemoma. Bloganje, tvitanje in sodelovanje na socialnih omrežjih delujejo na produktivnost veliko bolj uničujoče, kot so to zasvojen navdušenci pripravljeni priznati.

Predvolilni čas je primeren za takšno izjemo. Poglejmo leto in pol star zapis Borut Corleone z orožjem za množično izbrisevanje. V njem sem analiziral možnost, da bi stranke z ustavno večino – SD, SDS in SNS – sprejele večinski volilni sistem. Kaj bi s tem dobile?

SDS bi dobila tako želenih 50+ na predčasnih volitvah.

SD bi pometla s konkurenco, okrepila primat na levici in dobila 50+ na naslednjih volitvah. Zlasti če bi predčasne volitve izvedla hitro, že sredi leta 2010. Leto in pol nazaj sem napisal, da če Pahor ne bo de facto prevzel oblasti na levici in počistil s konkurenti, bodo oni z njim. To se je tudi zgodilo.

SNS bi dobila kakšno malenkost, recimo kakšno ambasadorsko mesto na Kavzaku, Balkanu ali nemara v centralni Aziji. Več, kot se ji obeta na letošnjih volitvah.

Kaj bi dobila Slovenija? Slovo od koalicij. Od majhnih strank. Od izsiljevalskih jezičkov na tehtnici. Od neprestanih groženj z izstopom iz koalicije. Od stranke upokojenskega lobija. Od tega, da nobena obljuba ob volitvah nima smisla, ker se je v koalicijski vladi ne da uresničiti. Od tega, da se vsaka koalicijska vlada večino časa sama blokira. Od neprestanih afer, ki nastajajo zaradi znotraj-blokovskih prerivanj. Od prestopanja poslancev. Od mučnega razpadanja vsake koalicije od enih volitev do drugih. Od mesij, ki se pojavljajo pred vsakimi volitvami in obljubljajo, da bo tokrat pa prav zares vse drugače.

Ja, Slovenija bi dobila tudi manjšo pluralnost. Imeli bi samo 2 do 4 stranke. Namesto 14 različnih strank, kolikor jih vedri in oblači v parlamentu v zadnjih 20 letih. Je to tako slabo, da odtehta celotni prejšnji odstavek?

SD je imela 2008 vse niti v svojih rokah. Zaskrbljujoče je, da stranke ne znajo poskrbeti niti za lastno prihodnost. Kako bodo potem skrbele za prihodnost države?

Sprenevedanja

Gospod predsednik se je šel operirat v tujino, ker pričakuje - v primerjavi z našim zdravstvenim sistemom - tam boljšo storitev, ki si jo lahko tudi privošči.

To se mi ne zdi problematično! Vsak je dolžan čimbolje poskrbeti za svoje zdravje, rak je resna stvar. Ne vem pa, zakaj se morajo njegove oprode toliko sprenevedati.

Da se mora čimprej vrniti na delo? Iz bližnjega Celja bi se še prej.

Da so mu to svetovali slovenski zdravniki? Dr. Tršinar je izjavil, da povprečnemu Slovencu tega ne bi svetovali, čeprav si 10.000€ za večjo gotovost ohranitve lastnega življenja lahko privošči vsak Slovenec, ki premore avto.

Da pri nas niso dovolj izkušeni? Neprijetno za tistih 88, ki so se že operirali pri nas. Zakaj jim zdravniki niso svetovali operacije v tujini, kjer imajo dovolj izkušenj? In če naši zdravniki še nimajo dovolj izkušenj, na katerih pacientih jih bodo pridobili?

Za vtis, kako se počuti pacient v slovenskem zdravstvenem kolesju, se je dovolj sprehoditi po ljubljanski polikliniki. Nekateri oddelki so nabiti s čakajočimi, ki čakajo ure in ure, morda cele dneve, brez potrebe. Bolje je, da je predsednik izbral boljšo storitev v tujini, kot če bi iskal VIP tretma znotraj slovenskega sistema, ki pogosto ni prijazen do pacientov.

Dajmo lepo pošteno povedati, slovenska družba je razslojena in višji sloji dobijo več in bolje kot nižji.

Ni dovolj, da imaš 10.000€, kolikor stane operacija - če si drugorazreden, te zdravniki ne bodo informirali, da se je za tvoje zdravje bolje odpraviti na operacijo v tujino.

Namesto preprostega priznanja, da država ni enako socialna za vse, niti enako pravna za vse, niti enako dostopna za vse, poslušamo vsak dan neskončna sprenevedanja.

Moč PR spina je tako velika, da smo se že povsem navadili na poslušanje popolnoma izkrivljenih dejstev in ocen. Sploh se več ne zdrznemo, ko nam nekdo s TV zaslona mirno razlaga neresnice in ponavlja svojo pravljico. Ni važno, če je res, važno je 100x ponoviti.

Vroči stol, Pogledi Slovenije, TV Klub... vse v veliki meri eno samo sprenevedanje. Čakam, da si bo kakšen medij upal pravilno poimenovati svojo oddajo - Sprenevedanja.

Navadili smo se, da tako mora biti. Sprenevedanje kot normalni obvezni del družbene komunikacije. Ali pa se motim in je pravzaprav res ves čas pisalo 4 legs good, 2 legs better?

Ukrivljanje percepcije realnosti s "prijateljskim prepričevanjem" je dobro opisal že Cankar v Kralju na Betajnovi... “Kaj je imel oče? Oče je imel palico!”

Edino, kar nas še predrami iz otopelosti, je kakšna mednarodna blamaža. Če so za našega predsednika dovolj dobri le tuji zdravniki, pa so za čiščenje naše kloake očitno dovolj dobre le tuje “moralne avtoritete” in tuji raziskovalni novinarji. Sunday Times journalists - "God bless you!"

You Are Not So Smart

Odličen blog, tako vsebina kot prezentacija... za vse tiste, ki se morajo moramo sem ter tja opomniti na to dejstvo.

Kreativnost = spontanost + drznost

Pravkar sem naletel na webu na en krasen eksperimentalni programček (za techieje - uporablja HTML-5, potrebujete primeren browser) za risanje/skiciranje z miško.

Preizkusim, malo klikam in poskusim narisati psa. Naj najprej povem, da nisem kak poseben risar. Poleg tega je z mišjo nemogoče težko "prostoročno" risati. Po 30 sekundah nastane tole:

Bil sem očaran nad drobnimi triki, s katerimi Harmony pričara iluzijo skiciranja in delno kompenzira težave, ki jih ima miš kot risarsko orodje. In se odločim, da bom napisal en blog post o programu Harmony.

Za blog post pa potrebujem nekaj ilustracij. In se lotim narisati še nekaj psov, tokrat si vzamem več časa in skrbnosti. Hm... vsi nadaljnji poskusi, ki niso bili več samo igranje, temveč naloga, so izpadli manj uspešno. Tole je eden od primerov:

Nobeden mi ni tako všeč kot tisti prvi, narisan čisto mimogrede in brez posebnega namena.

Na koncu se odločim, da bom namesto o Harmony raje moraliziral, zakaj imajo mnogi ljudje težave s kreativnostjo.

Prvič, ne upajo si poskusiti. Če ne verjamete, prosite 10 odraslih ljudi, da naj vam narišejo psa. Ker so formirane osebnosti, morda uspešni inženirji, pravniki ipd., se pač ne spodobi, da naredijo zanič izdelek, zato se raje niti ne upajo poskusiti.

Drugič, kreativnost je včasih težko doseči, če smo krčevito osredotočeni samo na že definirano nalogo in doseganje cilja. Seveda je to tudi potrebno, vendar si je treba sem ter tja privoščiti tudi kak izlet v eksperimentiranje. Pa četudi tako čudaško kot risanje psa z mišjo.

Terminološki slovarček za nepremičninske oglase

Slovenija je med najbolj razvitimi državami sveta. Njeni prebivalci ne živijo v hišah in blokih, temveč v vilah in dvorih; v dvorih ne živijo le vladarji, temveč v njih najemamo tudi socialna stanovanja.

vila	hiša
dvor	blok
atrij	zelo majhen vrt
atrijska hiša	hiša ima izhod iz dnevne sobe na majhen vrt
funkcionalen tloris	prostori so zelo majhni
prostorno	pričakovane velikosti
prostorna dnevna soba	> 20 m2
velik balkon, kopalnica	> 5 m2
N-sobno	(N-1)-sobno
dupleks	pritličje + klet
urejena soseska	cesta do objekta je verjetno asfaltirana
idilična lokacija	možnost hlevskega gnoja v bližini
zvok ptičjega petja	...in traktorjev
čudovit razgled	vsaj ena stran objekta ne gleda v zid
zelo svetlo stanovanje	ima okna
odličen dostop	do objekta se da z avtom, ni potrebno pešačiti
prenovljeno	ni novo
popolnoma prenovljeno	prenovljeno
lepo ohranjeno	še kar ohranjeno / za silo ohranjeno
nadstandardni materiali	materiali niso podstandardni
kakovostna gradnja	običajna gradnja po veljavnih standardih
dobro vzdrževano	leta se že kar poznajo
kot novo	ni novo
delno opremljeno	pustili smo slabše kose pohištva
popolnoma opremljeno	pohištvo boste želeli čimprej zamenjati
lepo opremljeno	okusi so različni
stilno pohištvo	navadno v stilu art nouveau nouveau riche
luksuzno	glej prejšnjo vrstico
jacuzzi	masažna kad
možna menjava	nihče že dlje časa noče kupiti
izredno zanimivo	brez tega opozorila ne zbuja zanimanja
izjemna priložnost	želja po čimprejšnji prodaji
neverjetno nizka cena	dobro preveriti ZK stanje
vredno ogleda	ni tako, kot se zdi / je tako, kot se zdi

Objektiven pogled na arbitražni sporazum

Gates & Jobs investing in Slovenia

Borut Corleone z orožjem za množično izbrisevanje

Težko si je predstavljati našega dobrodušnega premiera, da bi ponoči, ko zatisne oči, sanjaril o nepreglednih poljih centrifug za bogatenje urana, kot to morda počne kak njegov kolega na drugem koncu sveta.

A dogodki zadnjih tednov so mu v roke potisnili orožje za množično uničevanje, s katerim lahko opravi z večjim delom politične konkurence. Imenuje se večinski volilni sistem.

Do sedaj ni bilo videti realnih možnosti, da bi se Janši in Pahorju pri takšnem projektu pridružila še katera od manjših strank in omogočila potrebno ustavno večino. Razumljivo, za majhno stranko bi to pomenilo mučeniško samouničenje. A Jelinčič je sedaj jasno povedal, da se na političnem bazarju da dogovoriti. Za marsikaj. Ker se bliža penzija, morda tudi za podporo večinskemu sistemu (kot primerna kompenzacija za žrtvovanje stranke pride na pamet kakšno ambasadorsko mesto).

Pahor bi tako z eno drzno potezo izbrisal pol ducata strank in pometel s konkurenco na svojem krilu političnega spektra. Vsi Pahorjevi tekmeci bi bili degradirani na raven izbrisanih. Ostala bi dva, ki se kot kaže kar dobro razumeta: Pahor in Janša.

Da se bosta levica in desnica v naslednjih desetletjih enakomerno izmenjavali na oblasti, je dejstvo. Precej bolj gotovo kot to, kdo bo na čelu posamezne opcije v vsakem mandatu. Pahor lahko odigra tako, da bo s svojo stranko nesporni vodja levice še dolga leta.

V filmu Boter je sprva videti, da si je mladi Corleone obul prevelike čevlje. Omrežje starih fantov je prepričano, da bodo z baby-face barbiko Michaelom zlahka opravili. No, potem pa jih na vrhuncu filma, kar med krstom, da porihtati enega za drugim. Če ne bi on njih, bi oni njega.

Da je Michael pogumen in šarmatnen, dokaže že prej. A tu se ne ustavi, osebnostno raste naprej in končno pokaže, da zna tudi šahirati. V zloveščem zaključnem kadru je jasno, da je Michael tudi dejansko, ne samo formalno, prevzel odgovornost oblast.

iNeed: iPad, iShow, iPraise & iTax

Iz evangelija po Steveu...

Ko sem letos gledal navdušenje Jobsovih privržencev ob predstavitvi nove tablice, se mi je posvetilo: Apple je uspel z uvedbo iTaxa. Vsako leto pobere od privržencev na stotine dolarjev. Ni važno, kaj predstavi, važno je, da je to nujno kupiti. Po “cerkvenem” koledarju je v januarju najprej iShow, potem vsevprek iPraise in na koncu v iStore plačati iTax (letos je $499). Bravo, Steve!

Je iPad res suho zlato inovacije ali pa gre za cesarjeva nova oblačila – nekaj, kar je predvsem iz samoumevnosti deležno vsesplošne hvale?

Kar se tiče inovacije, se je treba spomniti, da je Microsoft svoj prvi Tablet PC predstavil pred osmimi leti (2002). In da je Amazon spravil Kindle v življenje leta 2007. Težko je videti, kje je iPad v primerjavi z njima revolucionarno inovativen. Zlasti Kindlu bi prej pripisal prvenstvo na področju inovativnega e-readinga – konzumiranja knjig in časopisov na elektronski wireless napravici. Resda pa Apple zna izpiliti, spolirati in predvsem prodati v svojih iStores.

Da so Applovi izdelki dobri, zelo dobri, ni nobenega dvoma. Teže pa je soglašati, da so superiorni. Lep primer je ključni element uporabniškega vmesnika operacijskega sistema – taskbar/dock. Kljub temu, da je za iUporabnike Apple nenadkriljiv na področju uporabniških vmesnikov, je Microsoft mirno naredil v svojem OS (Windows 7) ta ključni element boljši, bolj uporaben.

Tudi pri tehničnih specifikacijah se postavi vprašanje, če ni cesar morda vsaj malo pomanjkljivo oblečen. iPhone ima ločljivost 320x480, HTCjevi izdelki pa 480x800 -150% več. iPad ima 132 DPI, Kindle pa 167 DPI. Pa ne gre za nepomembne detajle – ločljivost zaslona je bistvena pri izkušnji e-branja.

So pa iZdelki zelo lepi. Često sem primerjal Apple s Prado. Oba izdelujeta lepe izdelke, s katerimi se lastniki radi postavljajo. Praviloma sem izzval jezo fanboysev, čeprav Prada ni nič slabega in je cenjena blagovna znamka.

Apple je prvovrstna blagovna znamka. Tudi ugledni analitiki priznavajo, da gre pri iZdelkih za statusni simbol, s katerim lastnik daje vedeti, da je moderen. Težko je v modernem svetu potegniti črto med iskrenim navdušenjem okrog izdelka ali znamke in med klasičnim badge snobbery. Oboje obstaja. Ne delajmo krivice enim zaradi drugih.

No, zaradi uspešnosti znamke je delnica AAPL zanimiva naložba. Če jih kupite vsaj nekaj, bodo vsi fani (=fanatični privrženci) z vsakim nakupom nekaj prispevali tudi vam. In ne bo vam potrebno več debatirati o aluminijastem ohišju, o bizarno tanki in neergonomski tipkovnici ali o tem, da OS X ni nujno bolj varen sistem, saj lahko uporabniku kar sam pobriše vse datoteke. Ne. Namesto tega boste lahko rekli le: “Super, kupite, čimprej, čimveč.”

Nazaj k iPadu. Bo res spremenil svet okrog nas, način konzuma medijev in prerodil računalništvo? Takšne napovedi so izjemno tvegane. SMS, kratka tekstovna sporočila na mobilnih telefonih, so kljub omejitvam – težavno pisanje, omejitev dolžine – presegla vsa pričakovanja. MMS, s katerimi se da poslati tudi sliko, pa se niso prijela.

Malokdo bi verjel, da bo asketski SMS pristop deloval tudi na internetu, pa se nam je vseeno zgodil Twitter in s svojo tehnološko primitivnostjo še vedno povzroča nejeverno zmajevanje z glavami. Vendar se je dobro prijel in to je na koncu vse, kar šteje.

Za Kamenov super izum s kodnim imenom Ginger so pred predstavitvijo ustvarjali strašen hype, ki se ga ne bi sramoval niti Apple. Steve Jobs je celo napovedal, da bodo “okrog njega zgradili mesta”. Ko pa je Segway prišel na trg, je sicer vse očaral, a vendar – večina ljudi ga žal ne potrebuje.

Za nazaj je lahko biti pameten, vnaprej pa je takšne stvari nemogoče napovedovati. Nekatere stvari se primejo, druge ne. Prepričan sem, da pri tem igra vlogo tudi sreča. Ali serija kaotičnih, nepovezanih ali vsaj nevidnih dejavnikov: efekt metulja.

Verjetno najpomembnejši aspekt novih gadgetov je njihova sposobnost ustvarjanja potreb. Jobs ni tako uspešen le zato, ker dela dobre izdelke, temveč predvsem zato, ker privržence uspe prepričati, da jih zares nujno potrebujejo.

I need... iNeed? Ja, ultimativen Jobsov produkt je pravzaprav iNeed. Ljudje preprosto vedo, da nujno potrebujejo iPad, še preden so ga sploh preizkus videli.

Naredite naslednji test. Preštejte vse adapterje ali polnilce v svojem stanovanju. 10, 20, še več? Nato pa premislite, katere zares potrebujete za vašo srečo in/ali doseganje bistvenih ciljev. Če bo 50%, bo veliko.

Pred 10 leti sem preprosto moral imeti vsak možen gadget. Danes sem se malo umiril in kupim manj kot pol tistega, kar bi pred 10 leti. Bi potreboval PocketPC (na katerem lahko že skoraj 10 let berete knjige pri 200+ DPI)? V bistvu ne. Celo notebook uporabljam vedno redkeje. Ne vidim več razloga, da bi ga prav vedno in povsod vlačil s sabo. Telefona nisem zamenjal že 7 let. Stari Sony Ericsson P800, eden prvih smart telefonov, zna še vedno vse, kar zares potrebujem...

Čeprav sem profesionalno globoko v IT panogi, sem se precej otresel umetne potrebe po nakupovanju novih in novih gadgetov (ter njihovih adapterjev ali polnilcev). Če pa vi menite, da je iPad tisto, brez česar ne morete – samo tako naprej, kar kupite, čimprej, čimveč. :-)

Happy NY 2010

Prijateljsko žgolenje na spletnih valovih: Facebook, Twitter in Google Wave

Se Google Wave lahko primerja s Facebookom in Twitterjem?

Ko je sredi 2009 Google na svitlo dal prvo predrazličico novega vala, je razočaral mnogo uporabnikov. Po lastni krivdi. V mesecih pred tem je napihnil gromozanski hype in verniki so pričakovali najmanj mesijo, prišel pa je Gmail na steroidih, ki je bil res tak kot Arnold v svojih prvih filmih: z veliko mišic, a vse prej kot z gladko tekočim govorom.

Google je hitel pojasnjevati, da so uporabniki narobe razumeli. Niso skušali narediti novega Facebooka ali Twitterja, temveč nekaj drugega – novo generacijo mail sistema, ki sega še v eno stran proti forumu, v drugo pa proti real-time chatu. Wave vendar ni socialno omrežje.

Za razumevanje celotnega konteksta se je potrebno vrniti kar nekaj let nazaj. Ko je Marissa Mayer ponosno razlagala, kako kul je Google; da njihovi inženirji kar tako malo za hobi v prostem času razvijejo to ali ono, kar se potem prime kot super produkt. Danes si eden od Googlovcev, ker je ravno news junkie, zaželi agregacijo novic, pa naredi Google News. Jutri si Orkut Büyükkökten zaželi socialnega omrežja, pa nastane Orkut (ki je kasneje dvignil še nekaj prahu).

Da je Google s takšnim ležernim pristopom naredil napako, ko z idealne pozicije naravnega internet monopolista ni najbolje ujel vala Web 2.0, je ugotovil prepozno, ko sta v drugi polovici dekade eksplodirala Facebook in Twitter. Kaj pa zdaj? Google je kralj na področju spletnega iskanja, vendar se razvoj spleta tu ni ustavil. Za oglaševalca je čisto nekaj drugega operirati s poimensko znanimi uporabniki, ki ti z lastno privolitvijo povejo vse o sebi, od tega s kom se družijo prek hobijev do takšnih in drugačnih preferenc, ki se konec dneva odzrcalijo v nakupovalnih navadah.

Napadati ponudnika z nekaj stomilijonskim omrežjem je velik zalogaj celo za Google in gotovo so si zelo razbijali glavo, kako se lotiti naloge. In po moje so se odločili, da bodo poskušali z drugačnim pristopom – namesto da bi oblikovali centralno monolitno bazo uporabnikov in toka informacij (sporočil), bodo poskusili z decentraliziranim pristopom. Kjer ne obstaja osrednje skladišče vsega (kot pri Facebooku), temveč je vse porazdeljeno po mnogih strežnikih, ki jih demokratično upravlja, kdorkoli to želi.

Decentralizacija je adut, na katerega stavi Google. Ne ker bi bil tako dober, ampak ker mu drugega ne preostane. Saj veste, skoraj vsak politik bi čisto bil diktator (ali vsaj razsvetljeni absolutist), ampak ker mu realnost tega ne pusti, pa je ves poln demokratičnih vrednot. Podobno je z monopoli – nobeno podjetje se ne brani takšnega položaja, če pa ne gre, potem pa se je treba zavzeti za odprtost, standardizacijo, interoperativnost, odprto kodo in še kaj.

Google je najprej naredil nekaj modulov, ki jih je bilo mogoče uporabljati decentralizirano. Omeniti velja Friend Connect, pa možnost delegirane avtentikacije. Lepo, a še zdaleč ne dovolj, da bi lahko konkurirali Facebooku in Twitterju.

Google Wave je naslednji poskus v tej smeri. Vsebinsko se socialna omrežja ne razlikujejo tako strašno od komunikacije po emailu ali forumu – le vse je prijaznejše in preprostejše za uporabo. Tako bi Wave, če bi zbral kritično maso uporabnikov (kar se danes meri v N x 100 milijonov), lahko hitro demonstriral kameleonske sposobnosti. Odvrgel ovčjo kožo kolaborativnega maila in pokazal svojo volčjo nrav socialnega omrežja, ki omogoča nesluteno komercialno oglaševalsko eksploitacijo. Bravo, če jim uspe – sposobnost brezhibne eksekucije dobrih idej je vedno vredna spoštovanja. Vendar je v poslu za landslide potrebno tudi nekaj sreče, celo pri velikih igralcih.

Naj zaključim še z zelo osebnim vtisom glede samega izdelka Wave. Je impresivna stvar, dokaz, kaj je mogoče narediti z javascriptom v negostoljubnem okolju brskalnika; tehnološko kilometre pred Facebookom in svetlobna leta pred Twitterjem. A ni me prepričal tako kot Gmail, ki je bil že ob prvem stiku udoben kot stari copati in je delal točno tisto, kar si od njega pričakoval: preprosto in zelo prijazno branje in pisanje e-pošte - iskanje pa je pri Googlu itak samoumevno.

Mislim, da z Wave že prav nevarno želijo preveč. Nadomestek za mail, forum, chat, instant sporočila, za socialno mreženje... jack of all trades, master of none? Playback, was ist das? :-)

Torta, ki ima preveč preliva, ni najboljša.

Politbiro-meter: vas je dovolj v hlačah, da si upate podpreti arbitražni sporazum?

Javno-mnenjska anketa politbiro-metra!

--------------------

1. Arbitražni sporazum vključuje tako mednarodno pravo kot tudi načela pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Ali odobravate ta načela?

(a) da
(b) ne

2. Arbitražni sporazum določa, da Slovenija dobi stik z odprtim morjem. Ali podpirate ta predlog?

(a) da
(b) ne

3. Ali bi podprli podpis arbitražnega sporazuma z namenom končati dolgoletne incidente v Piranskem zalivu, kot bi si želel tudi France Prešeren?

(a) da
(b) ne

4. Se strinjate, da bi zavrnitev arbitražnega sporazuma vodila do stoletnega ohranjanja krivičnega stanja, kot je to opisal že Anton Aškerc v Mejniku: “nazaj ga nosim, kamen ta prekleti, pač sto že let”?

(a) da
(b) ne

5. Predsednik države meni, da je potrebno za arbitražto tudi nekaj poguma. Vas je dovolj v hlačah, da si upate podpreti sporazum?

(a) da
(b) ne

6. Bi vas lahko prepričali, da je luna iz sira, če bi se dovolj potrudili z vprašanjem, vi pa bi s tem prispevali k svetovnemu miru?

(a) da
(b) ne

--------------------

Še povezava na inspiracijo: stran 15.

In še nekaj vprašanj:
- koliko so vredna merjenja javnega mnenja v Sloveniji?
- kam je odšla profesionalna kredibilnost merilcev?
- zakaj mediji pohlevno objavljajo takšne raziskave, namesto da bi jih raztrgali?

Meddržavni odnosi so preresna stvar za cenen politični spin!

Hitrost ubija, Slovenci pa tiščimo glavo v pesek

Vsak teden preštevamo mrtve v prometnih nesrečah. Že desetletja se o tem pogovarjamo, diskutiramo, modrujemo. Realnost pa ostaja ogledalo naše nesposobnosti.

Lahko bi bilo drugače. Zelo preprosto bi lahko bistveno spremenili stanje na cestah.

Večina hudih nesreč je posledica previsoke hitrosti in/ali pijanih voznikov. Z odstranitvijo prehitre vožnje odstranimo oba glavna vzroka: prvega neposredno, drugega posredno. Kajti težko si predstavljam, da se pijani vozniki skrbno držijo omejitev.



Ni potrebno biti ravno raketni znanstvenik za ugotovitev, da bi dosledno spoštovanje hitrostnih omejitev bistveno zmanjšalo število umrlih v prometu.

Naj predstavim idejo, kako to storiti. Mnogim ne bo všeč.

Prva faza – priprava

Prvič, da bi sistem deloval, mora biti razumen. Takšne morajo biti tudi omejitve. Marsikje so pretirane. Piše 40, pa bi šlo 60. Nerazumno nizke omejitve nižajo toleranco do kršitev. Lažje je spoštovati pravila, ki so razumna.

Drugič, strokovnjaki modrujejo, da kaznovanje ne deluje. Le zakaj? Ker je verjetnost, da te pri posamezni kršitvi dobijo, izjemno nizka.

Trenutno največ plačujejo tisti, ki imajo največjo smolo z radarji. Zelo nepravično. Učinkovita metoda odvračanja pa bi morala biti pravična in sorazmerna: največ bi plačevali tisti, ki najpogosteje kršijo omejitev hitrosti.

Predpisane kazni ne delujejo zgolj zato, ker so le potencialne, ne efektivne!

število kršitev * verjetnost, da te dobijo * cena kazni = efektivna kazen

Za večino ljudi je mesečna enačba takšna: 100 * 0,01% * 500€ = 5€

Torej na mesec 5€ za 100 kršitev hitrosti. Ali ne bi bil veliko bolj učinkovit sistem, kjer bi bile kazni nižje, vendar bi te kaznovali ob prav vsaki kršitvi?

Denimo: 100 * 100% * 50€ = 5.000 €

Ob kazni 50€ je mesečni strošek 5.000€. Ne mi reč, da ne bi delovalo. In to pri 10x nižjih kaznih!

Ker so ljudje različno premožni, bi bile lahko kazni progresivne. Raje imam enotno stopnjo (ali celo glavarino) pri davkih in progresivne kazni pri prekrških kot obratno!

Tretjič, ne razumem tistih, ki s telefonskim sporočanjem sodelujejo pri radijskih svarilih pred radarji. Nisem prepričan, da so vse dobro premislili. Predstavljam si, da dopoldan sporočajo radijski postaji o radarju, popoldan kolegialno “blendajo” kolegom voznikom, zvečer pa se ob gledanju dnevnika pridušajo, kakšen norec da je nekoga spet ubil na cesti (po možnosti prav tisti, ki ga je popoldan rešil zasede in treznitvenega zapora...).

[Še zlasti pa ne razumem tistih tepcev, ki sodelujejo pri poročanju o kontrolah vinjet – verjetno jih večina vinjeto ima in mazohistično prevzema nase finančni delež free-riderjev.]

Druga faza – izvedba

Država podeli koncesijo podjetjem, ki lahko izmerijo in evidentirajo hitrostni prekršek. Koncesijo lahko dobi vsako podjetje brez omejevanja, če le izpolnjuje pogoje. Bistvena pogoja sta varno opravljanje dejavnosti in preprečevanje zlorabe osebnih podatkov. Z današnjo tehnologijo se to da, o tem je debata odveč. Kazen izda in izterja država, “merilno podjetje” pa dobi provizijo.

Rezultat? Najprej poplava podjetij, ki merijo hitrost na vsakem koraku. Zaslužijo sanjsko, saj se omejitve hitrosti krši vedno in povsod. Vsaka vaška gostilna lahko razširi dejavnost še na merjenje hitrosti...

Kasneje, ko se državljani že bolj držijo omejitev, podjetij za merjenje pa je kot listja in trave, posel ni več tako donosen in začne prvi val podjetij propadati. Na koncu se ustali primerna populacija merilnih podjetij, ki ima majhen dobiček in ravno prav drži v šahu prehitre voznike – podobno kot pri lisicah in zajcih.

Tretja faza – avtomatizacija

Da bi zatestnili prav vse hitrostne luknje, potrebujemo samo eno malo “satelitsko” škatlico v vsakem avtu. Ki jo bomo itak dobili zaradi cestninjenja. Ta napravica točno ve, kje vozite, kakšna je omejitev hitrosti na tej cesti in če ste jo prekoračili (to zna že danes v urejeni državi vsak 100€ vreden Garmin). In za vsako sekundo, ko prekoračite hitrost, bi naprava lahko to sporočila policiji. Kje, kdaj, za koliko.

Ne potrebujemo več podjetij za merjenje. Vse je avtomatizirano. Vsak prekršek se kaznuje še v isti sekundi. No, v sistemu bi lahko imeli toleranco – na primer kaznovanje šele pri prekoračitvi za prek 10 km/h in za več kot 10 sekund po zvočnem opozorilu.

Predvsem pa, če nekdo nori 200 km/h, je policija o tem takoj obveščena in ga lahko odstrani, kar je v življenjskem interesu vseh drugih udeležencev v prometu.

Kazen za namerno neuporabo ali “popravljanje” škatlice bi morala biti drakonska, nujno zaporna, v smislu hudodelnega naklepa ali kaj podobnega.

Ja, ampak...

Kaj pa človekove pravice? Pravica do zasebnosti? Bomo nadzorovani na vsakem koraku?

Moj odgovor bo kratek. Poznana mi je pravna praksa, ki se razteza od ZDA do Slovenije. Če v ZDA policaj neupravičeno preišče avto in najde v njem truplo, to ni dokaz za umor. Če v Sloveniji policaj neupravičeno preišče hišo in najde ukraden denar, to ni dokaz za rop (in se mu denar celo vrne).

Povsem jasno mi je, zakaj je tako, se pa s tem ne strinjam. Pravo je tu izgubilo stik z naravnim pravom. Pravica do zasebnosti je sveta, vendar je abotno, da ima prednost pred pravico do življenja.

Si predstavljate, da bi policija naredila hišno preiskavo pri Fritzlu, pri tem našla zaprte v kleti, a imela na nalogu napačno hišno številko?

Pri merjenju hitrosti bi morali tehnološko izključiti možnost zlorabe, da bi nepooblaščeni lahko prišel do podatkov o vaši lokaciji, to pa je tudi vse, kar je upravičeno zahtevati. Ko nekdo divja po cesti in potencialno ogroža vaša življenja, pravica do zasebnosti ne kotira prav visoko.

Leto 2012: v Sloveniji krištev omejitev hitrosti ni več

Ne dvomim, da lahko navedeni predlogi sprožijo mnogo pomislekov. Verjamem, da tudi upravičenih. Pa odtehtajo 300 mrtvih letno?

Slovenci smo očitno omejeni, s skromno odmerjeno kapaciteto empatije, prepričani, da se nesreče dogajajo samo drugim. Tako bi raje imeli pravico sem ter tja nekaznovano pritisniti na plin in uživati v hitri in agresivni (“a vseeno varni”, kajneda?) vožnji kot pa pravico voziti po varnejših cestah, kjer se vsi držijo predpisanih omejitev.

Avtocestne vinjete - All You Can Eat

Vinjete me spominjajo na all-you-can-eat koncept restavracij s hitro hrano. Za fiksen znesek lahko pojeste kolikor hočete ali zmorete. Ni najbolj pravično, vendar se tudi tisti, ki pojedo malo, ne pritožujejo. Ker tudi oni ne plačajo več kot pri konkurenci, ki “pravično” zaračuna vsak kos kruha.

Konkurenca, ki zaračuna na meter pojedenega, pardon, prevoženega, so sosednje države – Italija, Hrvaška, Avstrija (tuneli). In dokler povpečen slovenski voznik z nepravično letno vinjeto plača na prevožen kilometer manj kot v pravičnem sistemu sosednjih držav, ga ta nepravičnost po moje ne boli preveč.

Še zlasti zna biti slabe volje tisti “oškodovan” slovenski voznik, ki avtoceste uporablja podpovprečno, če bo po novem v bolj pravičnem sistemu plačeval več kot danes z vinjeto. Ob menjavi vinjetnega za pravični pay-as-you-go sistem se ceteris paribus to ne bi smelo zgoditi, ampak gremo stavit, da se kar nekako bo!

Poslovni model all-you-can-eat restavracije temelji na predpostavki, da glavni stroški niso hrana, temveč vse drugo – nepremičnina, oprema, osebje... Sestavine za junk-food pa so zanemarljiv pribitek, zato se takšno hrano lahko obračuna s pavšalom ne glede na količino.

Prometni minister zelo poudarja, da želi vzpostaviti pravičen sistem. Upajmo, da se ne bo ustavil pri nepravičnosti med vozniki osebnih vozil (ki je morda velikostnega razreda 1:10), temveč bo načelo pravičnosti uveljavil tudi v razmerju osebnih in tovornih vozil.

Vlačilec naredi menda 40.000-krat več škode na avtocesti kot osebni avto. Če to drži, čakamo na pravičnost tudi tu, kjer so lahko nepravičnosti velikostnega razreda 1:100, 1:1.000 ali celo 1:10.000. Pričakujemo, da bo minister z enakim pravičniškim žarom zaščitil interes državljanov in zares pravično porazdelil stroške financiranja avtocest.

So osebni avtomobili samo zanemarljiv pribitek, ki ga je razumno obračunati s pavšalom – vinjeto – glavni stroški avtocest pa so tovornjaki?

Model all-you-can-eat je po definiciji zlasti primeren za izdelke nizke kakovosti....

Razsvetljeni Evropejci in varčne "eko" žarnice

V ne tako zelo oddaljeni prihodnosti...

No, pa je prišla. Doba razsvetljenosti, [New] Age of Aquarius... čas njenega pričetka je bil zavit v skrivnost, dokler nam niso evropski modreci na stežaj odprli vrat – z zapovedjo, da si bomo na višjem nivoju “eko” zavesti svetili samo še z varčnimi “eko” žarnicami.

Nova žarnica je resda bistveno dražja od klasične, vendar pa ima tudi daljšo življenjsko dobo... če je ne prižigaš prepogosto.

Ker so poletni večeri vroči, klime pa, odkar sem gledal film Ala Gora, nočem imeti prižgane prav ves dan, pogosto poiščem hladno pijačo v hladilniku (energijskega razreda A, ali sploh moram omenjati?). Grize pa me dilema: ali naj ob vsakem obisku kuhinje prižgem luč? Tako bom bistveno skrajšal življenjsko dobo drage žarnice.

Najbolje, da gori v kuhinji kar cel večer. To bo bolj ekološko. Saj je tako varčna, da za delovanje energije pravzaprav sploh ne potrebuje.

Sedim na kavču in začnem razmišljati o knjigi, ki sem jo začel brati včeraj... šmenta, pustil sem jo na nočni omarici v spalnici. Vstopim... ne, nočem prižgati žarnice za teh nekaj sekund. Brez težav se lahko v temi pritipam do knjige...

#$#%&/#$%!

Prevrnil sem lučko na nočni omarici in razbil eko žarnico! Ki vsebuje strupeno živo srebro. Kaj pa sedaj? Evakuacija! Najprej odpreti vsa okna, potem pa hitro zapustiti stanovanje... this is not a drill... nič nas ne sme presenetiti... škoda, da nimam plinske maske doma.

Čez nekaj ur po eko-incidentu sem nazaj. Pospravljam ostanke žarnice, pri tem pa se mi mrači čelo. Da nisem bil preveč netrajnosten? Da nisem preveč obremenil okolja z živim srebrom? Pa saj živo srebro v žarnicah ni tak problem, ker vsi tako skrbno ločeno zbiramo in recikliramo eko žarnice, da na odpadu niso videli še nobene.

Čas je za večerjo. V pečici se peče pizza, mmm, kako dobro je videti, kakšne barve, pričara vzdušnje Mediterana sredi Ljubljane (pečica je iz neosveščenih časov in ima v trebuhu, phe, Edisonove žarnice...). Ok, gotovo, gremo na krožnik, pizza!

Ampak kaj je to na krožniku? Je nekdo bruhal? Ne, pač pa v jedilnici nove žarnice ne reproducirajo barv tako verno kot zlato sonce (100 CRI) ali klasične žarnice (99); pač pa le 80-85 CRI. Bon apetit... jaz nisem več lačen.

Jutri imamo goste in bomo raje naredili svečano večerjo. Svečano = ob svečah.

Končno se lotim knjige. Kaj to berem, Cankarja, Voranca...? Ne, ampak v tej prekleti mrki svetlobi varčne žarnice je vse depresivno. Kakšna so postala življenja pol milijarde Evropejcev čez noč? Brezbarvna in depresivna.

A brez skrbi. To so samo manjše nevšečnosti. V primerjavi s kožnimi težavami, glavoboli, migrenami, epileptičnimi napadi in hormonskimi težavami. Tem nevarnostim k sreči nismo izpostavljeni. Sploh, če smo od vira sevanja - žarnice - oddaljeni več kot 30 cm.

Ugasnem luč in se sprašujem: zakaj nisem naredil zaloge klasičnih žarnic, ko je bil še čas za to?