
V Sloveniji smo sredi prejšnjega stoletja imeli zelo burno dogajanje. Na naših tleh so potekale druga svetovna vojna, revolucija, morda tudi državljanska vojna.
Kaj lahko stori dobronameren človek, ki ceni osnovne vrednote humanizma, je rojen več desetletij po dogajanju in ga zanima zgolj resnica, popolna resnica in nič drugega kot resnica?
Izkaže se, da ga čaka težko delo. V etru je veliko zgodb in interpretacij, ki so med seboj v očitnem neskladju.
Plemenska družbaStališče posameznika je pogosto hudo odvisno od zemljepisne širine in dolžine njegovega rojstnega kraja. Jaz na primer menim, da je Piranski zaliv slovenski. Če bi se rodil malo bolj jugovzhodno, bi imel diametralno drugačno mnenje.
Pripadnost lastnemu “plemenu” (družina, stranka, nacija...) v veliki meri definira stališča člana. Povsem razumen Slovenec je prepričan, da ima v slovensko-hrvaškem sporu prav Slovenija. Enako razumen Hrvat, lahko bi bil njegov enojajčni dvojček, je prepričan, da ima prav Hrvaška.
Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.Ne želim zagovarjati teze o večih resnicah, češ da “ne obstaja samo ena resnica” ali pa “da so bili itak vsi isti”. Pretirana relativizacija je uničujoča in vodi stran od resnice.
Za miselni poizkus vzemimo dve izmišljeni plemeni, ki ne soglašata glede
heliocentrizma. Prvo pleme meni, da se zemlja vrti okoli sonca; drugo prav obratno. Stališče posameznega člana enega ali drugega plemena je odvisno predvsem od pripadnosti. Vsako pleme zna najti argumente, s katerimi dokazuje svoj prav. Redki se bodo odločili za upor lastnemu plemenu in tvegali izobčenje.
Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice. Tudi če je resnica samo ena in povsem jasna, kot pri vprašanju heliocentrizma.
Tako kot je mnenje o Piranskem zalivu odvisno predvsem od tega, na kateri strani Kolpe je človek rojen, je tudi odnos do bratomornih pomorov na Slovenskem odvisen predvsem od vpliva okolja, konteksta: v kakšno družino si rojen, kakšen odnos imajo do tega tvoji sorodniki, prijatelji in učitelji.
Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.Miti, tradicije in prevrednotenje vrednotOsebno imam to srečo, da moji predniki niso bili vpleteni v dogajanje, morda z izjemo kakšnih civilnih uslug partizanski strani pri prenašanju pošte prek Save, ki je takrat ločevala italijansko in nemško cono okupirane Ljubljane.
V začetku osemdesetih smo bili
Titovi pioniri. Hodili smo h krožku z nazivom
Tradicije NOB. Par let kasneje smo kot mladinci morali pisati spis z naslovom
Revolucija še traja, kje je moje mesto v njej. Skratka, bil sem indoktriniran, kot se spodobi.
Po vojni leta 1991, ko se se začele odpirati teme o
narodnem izdajstvu, se je tudi meni postavilo vprašanje razumnega dvoma.
Dubito, ergo sum. Kako je mogoče, da bi se ob okupaciji lep del naroda kar tako odločil za
izdajo, in sicer celo tisti del, ki je bolj konzervativen in praviloma zna zatežiti s tradicijo in z vrednotami jezika, kulture, narodne identitete... po sveži izkušnji zunanjega napada JNA in samoumevnem narodnem poenotenju se je takšen scenarij narodne izdaje zazdel zelo težko razumljiv, če ne kar neverjeten.
Hkrati sem opazil, da se je po osamosvojitvi prenehalo poveličevanje revolucije. Prej je bila revolucija vseprisotna (glej
“idejno trasiranje revolucije”). Celo zmaga nad nacifašizmom kot nesporna vrednota, tudi moja, je bila kar nekako v senci revolucije. Nismo imeli Trga zmage nad nacifašizmom, imeli pa smo Trg revolucije. Pred parlamentom nismo imeli Spomenika zmage nad nacifašizmom, imeli pa smo Spomenik revolucije.
Revolucija je počasi izginila iz javnega življenja in nekako v zraku je ostalo nedorečeno, kaj je sploh bila. V osemdesetih so nas v šoli učili, da je bila to transformacija iz nepravičnega kapitalizma v pravičnejši socializem.
Pozabili so povedati, da je bistvo revolucije samovoljen, nedemokratičen, nasilen prevzem oblasti. Praviloma s pobijanjem ideoloških sovražnikov – vplivnih, premožnih, razgledanih, izobraženih, elite...
Zgodba z revolucijo in socializmom se je končala tako, da se je 45 let kasneje "narod" demokratično odločil za kapitalizem (demokratične volitve, nov sklic parlamenta, nova ustava, ki uzakonja kapitalizem).
Smo bili 45 let vsi v iskreni zmoti ali smo bili v socializem prisiljeni?Skratka, v celi zgodbi so se pokazale nedoseldnosti in razpoke. Najprej težko doumljiva
narodna izdaja, potem pa tiha in sramežljiva izločitev revolucije iz prej
neločljivega tandema osvobodilne vojne in revolucije.
Nekaj gnilega v državi?Informacijska kontaminacijaVečina populacije, vsaj dve generaciji, je bila izšolana in vzgojena v sistemu, ki je podajal povsem enostranski pogled na dogodke. Zelo plemenski, zelo pogojen s pripadnostjo določenemu plemenu in njegovi razlagi resnice.
Ko na kakšni televizijski debati na to temo na začetku pokažejo 10 ljudi, je že vnaprej, še preden kdo sploh odpre usta, jasno, kakšno resnico bo zagovarjalo 5 enih in 5 drugih. Važna je le plemenska pripadnost.
Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.A vrnimo se v današnji čas. V pravosodnem sistemu velja, da sodnik ali porotnik ne more objektivno presojati, če je bil pred procesom izpostavljen (praviloma necelovitim) informacijam o zadevi.
Informacijski kontaminaciji smo, ne glede na predznak, izpostavljeni vsi Slovenci že od otroštva. Zato je v odrasli dobi zelo težko objektivno presojati dogodke iz sredine prejšnjega stoletja.
Morda bi kdorkoli od nas zavzel diametralno nasprotno mnenje (v eno ali drugo smer), če bi se z dejstvi srečal prvič v 21. stoletju in v svoji odrasli dobi. Če bi preživel mladost v tujini, če ne bi bil informacijsko kontaminiran. In če s samostojnim mnenjem ne bi tvegal ideološkega spopada s svojim plemenom. To dejstvo je vredno razmisleka.
Zaradi zagotavljanja objektivnosti sodijo osumljenim vojnih zločinov balkanskih vojn v Haagu. Preprosto nemogoče je pričakovati, da bo Srbu ali Hrvatu enako objektivno sojeno v Srbiji ali Hrvaški (ali obratno).
Prav tako si ne predstavljam, da bi lahko doma objektivno sodili komurkoli za dogodke izpred 65 let. Kakršnakoli bi bila sodba, lep del ljudi ne bi bil zadovoljen z njo in bi bil prepričan, da je pristranska in napačna. Nasplošno je
outsourcing sojenja za
nezastarljive zločine, zlasti storjene v državljanski vojni, odlična ideja.
Objektivno presojo bi veliko laže opravil angleški ali nizozemski sodnik. Ali pa finski, saj se vse, česar se Skandinavec dotakne, v Sloveniji spremeni v suho zlato.
A sodni epilog ni prav verjeten, ostal bo le zgodovinski spomin. Kako bo z zgodovinskim vrednotenjem bratomornih pomorov v prihodnosti? Želim si, da bi naslednje generacije opustile plemensko logiko. Naj
preštudirajo zgodovino, vire z ene in druge strani, in si oblikujejo lastno mnenje. Namesto ovčjega bejanja plemenskih
tradicij.
Avtodestruktivnost ali katarzaNe želim biti pripadnik ne enega ne drugega plemena. Ne maram preprostih, črno-belih, razlag in zaključkov. Vseeno pa me zanima, kaj se je zares dogajalo, in to se mi ne zdi nepomembno za prihodnost, kot skušajo mnogi relativizirati pomen bratomornih pomorov (si upa kdo očitati
Borisu Pahorju, zakaj piše o lagerjih, češ da to ni pomembno za prihodnost?).
Če človek potlači travmo, namesto da bi jo predelal, se praviloma oddaljuje od duševnega zdravja in lahko na dolgi rok računa s psihopatološkimi težavami – anksioznost, panični napadi, depresije...
Je ob spoznanju, kakšna morija se je dogajala v tem prostoru, naključje, da smo Slovenci v samomorilnosti v svetovnem vrhu?