iNeed: iPad, iShow, iPraise & iTax

Iz evangelija po Steveu...

Ko sem letos gledal navdušenje Jobsovih privržencev ob predstavitvi nove tablice, se mi je posvetilo: Apple je uspel z uvedbo iTaxa. Vsako leto pobere od privržencev na stotine dolarjev. Ni važno, kaj predstavi, važno je, da je to nujno kupiti. Po “cerkvenem” koledarju je v januarju najprej iShow, potem vsevprek iPraise in na koncu v iStore plačati iTax (letos je $499). Bravo, Steve!

Je iPad res suho zlato inovacije ali pa gre za cesarjeva nova oblačila – nekaj, kar je predvsem iz samoumevnosti deležno vsesplošne hvale?

Kar se tiče inovacije, se je treba spomniti, da je Microsoft svoj prvi Tablet PC predstavil pred osmimi leti (2002). In da je Amazon spravil Kindle v življenje leta 2007. Težko je videti, kje je iPad v primerjavi z njima revolucionarno inovativen. Zlasti Kindlu bi prej pripisal prvenstvo na področju inovativnega e-readinga – konzumiranja knjig in časopisov na elektronski wireless napravici. Resda pa Apple zna izpiliti, spolirati in predvsem prodati v svojih iStores.

Da so Applovi izdelki dobri, zelo dobri, ni nobenega dvoma. Teže pa je soglašati, da so superiorni. Lep primer je ključni element uporabniškega vmesnika operacijskega sistema – taskbar/dock. Kljub temu, da je za iUporabnike Apple nenadkriljiv na področju uporabniških vmesnikov, je Microsoft mirno naredil v svojem OS (Windows 7) ta ključni element boljši, bolj uporaben.

Tudi pri tehničnih specifikacijah se postavi vprašanje, če ni cesar morda vsaj malo pomanjkljivo oblečen. iPhone ima ločljivost 320x480, HTCjevi izdelki pa 480x800 -150% več. iPad ima 132 DPI, Kindle pa 167 DPI. Pa ne gre za nepomembne detajle – ločljivost zaslona je bistvena pri izkušnji e-branja.

So pa iZdelki zelo lepi. Često sem primerjal Apple s Prado. Oba izdelujeta lepe izdelke, s katerimi se lastniki radi postavljajo. Praviloma sem izzval jezo fanboysev, čeprav Prada ni nič slabega in je cenjena blagovna znamka.

Apple je prvovrstna blagovna znamka. Tudi ugledni analitiki priznavajo, da gre pri iZdelkih za statusni simbol, s katerim lastnik daje vedeti, da je moderen. Težko je v modernem svetu potegniti črto med iskrenim navdušenjem okrog izdelka ali znamke in med klasičnim badge snobbery. Oboje obstaja. Ne delajmo krivice enim zaradi drugih.

No, zaradi uspešnosti znamke je delnica AAPL zanimiva naložba. Če jih kupite vsaj nekaj, bodo vsi fani (=fanatični privrženci) z vsakim nakupom nekaj prispevali tudi vam. In ne bo vam potrebno več debatirati o aluminijastem ohišju, o bizarno tanki in neergonomski tipkovnici ali o tem, da OS X ni nujno bolj varen sistem, saj lahko uporabniku kar sam pobriše vse datoteke. Ne. Namesto tega boste lahko rekli le: “Super, kupite, čimprej, čimveč.”

Nazaj k iPadu. Bo res spremenil svet okrog nas, način konzuma medijev in prerodil računalništvo? Takšne napovedi so izjemno tvegane. SMS, kratka tekstovna sporočila na mobilnih telefonih, so kljub omejitvam – težavno pisanje, omejitev dolžine – presegla vsa pričakovanja. MMS, s katerimi se da poslati tudi sliko, pa se niso prijela.

Malokdo bi verjel, da bo asketski SMS pristop deloval tudi na internetu, pa se nam je vseeno zgodil Twitter in s svojo tehnološko primitivnostjo še vedno povzroča nejeverno zmajevanje z glavami. Vendar se je dobro prijel in to je na koncu vse, kar šteje.

Za Kamenov super izum s kodnim imenom Ginger so pred predstavitvijo ustvarjali strašen hype, ki se ga ne bi sramoval niti Apple. Steve Jobs je celo napovedal, da bodo “okrog njega zgradili mesta”. Ko pa je Segway prišel na trg, je sicer vse očaral, a vendar – večina ljudi ga žal ne potrebuje.

Za nazaj je lahko biti pameten, vnaprej pa je takšne stvari nemogoče napovedovati. Nekatere stvari se primejo, druge ne. Prepričan sem, da pri tem igra vlogo tudi sreča. Ali serija kaotičnih, nepovezanih ali vsaj nevidnih dejavnikov: efekt metulja.

Verjetno najpomembnejši aspekt novih gadgetov je njihova sposobnost ustvarjanja potreb. Jobs ni tako uspešen le zato, ker dela dobre izdelke, temveč predvsem zato, ker privržence uspe prepričati, da jih zares nujno potrebujejo.

I need... iNeed? Ja, ultimativen Jobsov produkt je pravzaprav iNeed. Ljudje preprosto vedo, da nujno potrebujejo iPad, še preden so ga sploh preizkus videli.

Naredite naslednji test. Preštejte vse adapterje ali polnilce v svojem stanovanju. 10, 20, še več? Nato pa premislite, katere zares potrebujete za vašo srečo in/ali doseganje bistvenih ciljev. Če bo 50%, bo veliko.

Pred 10 leti sem preprosto moral imeti vsak možen gadget. Danes sem se malo umiril in kupim manj kot pol tistega, kar bi pred 10 leti. Bi potreboval PocketPC (na katerem lahko že skoraj 10 let berete knjige pri 200+ DPI)? V bistvu ne. Celo notebook uporabljam vedno redkeje. Ne vidim več razloga, da bi ga prav vedno in povsod vlačil s sabo. Telefona nisem zamenjal že 7 let. Stari Sony Ericsson P800, eden prvih smart telefonov, zna še vedno vse, kar zares potrebujem...

Čeprav sem profesionalno globoko v IT panogi, sem se precej otresel umetne potrebe po nakupovanju novih in novih gadgetov (ter njihovih adapterjev ali polnilcev). Če pa vi menite, da je iPad tisto, brez česar ne morete – samo tako naprej, kar kupite, čimprej, čimveč. :-)

Happy NY 2010

Prijateljsko žgolenje na spletnih valovih: Facebook, Twitter in Google Wave

Se Google Wave lahko primerja s Facebookom in Twitterjem?

Ko je sredi 2009 Google na svitlo dal prvo predrazličico novega vala, je razočaral mnogo uporabnikov. Po lastni krivdi. V mesecih pred tem je napihnil gromozanski hype in verniki so pričakovali najmanj mesijo, prišel pa je Gmail na steroidih, ki je bil res tak kot Arnold v svojih prvih filmih: z veliko mišic, a vse prej kot z gladko tekočim govorom.

Google je hitel pojasnjevati, da so uporabniki narobe razumeli. Niso skušali narediti novega Facebooka ali Twitterja, temveč nekaj drugega – novo generacijo mail sistema, ki sega še v eno stran proti forumu, v drugo pa proti real-time chatu. Wave vendar ni socialno omrežje.

Za razumevanje celotnega konteksta se je potrebno vrniti kar nekaj let nazaj. Ko je Marissa Mayer ponosno razlagala, kako kul je Google; da njihovi inženirji kar tako malo za hobi v prostem času razvijejo to ali ono, kar se potem prime kot super produkt. Danes si eden od Googlovcev, ker je ravno news junkie, zaželi agregacijo novic, pa naredi Google News. Jutri si Orkut Büyükkökten zaželi socialnega omrežja, pa nastane Orkut (ki je kasneje dvignil še nekaj prahu).

Da je Google s takšnim ležernim pristopom naredil napako, ko z idealne pozicije naravnega internet monopolista ni najbolje ujel vala Web 2.0, je ugotovil prepozno, ko sta v drugi polovici dekade eksplodirala Facebook in Twitter. Kaj pa zdaj? Google je kralj na področju spletnega iskanja, vendar se razvoj spleta tu ni ustavil. Za oglaševalca je čisto nekaj drugega operirati s poimensko znanimi uporabniki, ki ti z lastno privolitvijo povejo vse o sebi, od tega s kom se družijo prek hobijev do takšnih in drugačnih preferenc, ki se konec dneva odzrcalijo v nakupovalnih navadah.

Napadati ponudnika z nekaj stomilijonskim omrežjem je velik zalogaj celo za Google in gotovo so si zelo razbijali glavo, kako se lotiti naloge. In po moje so se odločili, da bodo poskušali z drugačnim pristopom – namesto da bi oblikovali centralno monolitno bazo uporabnikov in toka informacij (sporočil), bodo poskusili z decentraliziranim pristopom. Kjer ne obstaja osrednje skladišče vsega (kot pri Facebooku), temveč je vse porazdeljeno po mnogih strežnikih, ki jih demokratično upravlja, kdorkoli to želi.

Decentralizacija je adut, na katerega stavi Google. Ne ker bi bil tako dober, ampak ker mu drugega ne preostane. Saj veste, skoraj vsak politik bi čisto bil diktator (ali vsaj razsvetljeni absolutist), ampak ker mu realnost tega ne pusti, pa je ves poln demokratičnih vrednot. Podobno je z monopoli – nobeno podjetje se ne brani takšnega položaja, če pa ne gre, potem pa se je treba zavzeti za odprtost, standardizacijo, interoperativnost, odprto kodo in še kaj.

Google je najprej naredil nekaj modulov, ki jih je bilo mogoče uporabljati decentralizirano. Omeniti velja Friend Connect, pa možnost delegirane avtentikacije. Lepo, a še zdaleč ne dovolj, da bi lahko konkurirali Facebooku in Twitterju.

Google Wave je naslednji poskus v tej smeri. Vsebinsko se socialna omrežja ne razlikujejo tako strašno od komunikacije po emailu ali forumu – le vse je prijaznejše in preprostejše za uporabo. Tako bi Wave, če bi zbral kritično maso uporabnikov (kar se danes meri v N x 100 milijonov), lahko hitro demonstriral kameleonske sposobnosti. Odvrgel ovčjo kožo kolaborativnega maila in pokazal svojo volčjo nrav socialnega omrežja, ki omogoča nesluteno komercialno oglaševalsko eksploitacijo. Bravo, če jim uspe – sposobnost brezhibne eksekucije dobrih idej je vedno vredna spoštovanja. Vendar je v poslu za landslide potrebno tudi nekaj sreče, celo pri velikih igralcih.

Naj zaključim še z zelo osebnim vtisom glede samega izdelka Wave. Je impresivna stvar, dokaz, kaj je mogoče narediti z javascriptom v negostoljubnem okolju brskalnika; tehnološko kilometre pred Facebookom in svetlobna leta pred Twitterjem. A ni me prepričal tako kot Gmail, ki je bil že ob prvem stiku udoben kot stari copati in je delal točno tisto, kar si od njega pričakoval: preprosto in zelo prijazno branje in pisanje e-pošte - iskanje pa je pri Googlu itak samoumevno.

Mislim, da z Wave že prav nevarno želijo preveč. Nadomestek za mail, forum, chat, instant sporočila, za socialno mreženje... jack of all trades, master of none? Playback, was ist das? :-)

Torta, ki ima preveč preliva, ni najboljša.

Politbiro-meter: vas je dovolj v hlačah, da si upate podpreti arbitražni sporazum?

Javno-mnenjska anketa politbiro-metra!

--------------------

1. Arbitražni sporazum vključuje tako mednarodno pravo kot tudi načela pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Ali odobravate ta načela?

(a) da
(b) ne

2. Arbitražni sporazum določa, da Slovenija dobi stik z odprtim morjem. Ali podpirate ta predlog?

(a) da
(b) ne

3. Ali bi podprli podpis arbitražnega sporazuma z namenom končati dolgoletne incidente v Piranskem zalivu, kot bi si želel tudi France Prešeren?

(a) da
(b) ne

4. Se strinjate, da bi zavrnitev arbitražnega sporazuma vodila do stoletnega ohranjanja krivičnega stanja, kot je to opisal že Anton Aškerc v Mejniku: “nazaj ga nosim, kamen ta prekleti, pač sto že let”?

(a) da
(b) ne

5. Predsednik države meni, da je potrebno za arbitražto tudi nekaj poguma. Vas je dovolj v hlačah, da si upate podpreti sporazum?

(a) da
(b) ne

6. Bi vas lahko prepričali, da je luna iz sira, če bi se dovolj potrudili z vprašanjem, vi pa bi s tem prispevali k svetovnemu miru?

(a) da
(b) ne

--------------------

Še povezava na inspiracijo: stran 15.

In še nekaj vprašanj:
- koliko so vredna merjenja javnega mnenja v Sloveniji?
- kam je odšla profesionalna kredibilnost merilcev?
- zakaj mediji pohlevno objavljajo takšne raziskave, namesto da bi jih raztrgali?

Meddržavni odnosi so preresna stvar za cenen politični spin!

Hitrost ubija, Slovenci pa tiščimo glavo v pesek

Vsak teden preštevamo mrtve v prometnih nesrečah. Že desetletja se o tem pogovarjamo, diskutiramo, modrujemo. Realnost pa ostaja ogledalo naše nesposobnosti.

Lahko bi bilo drugače. Zelo preprosto bi lahko bistveno spremenili stanje na cestah.

Večina hudih nesreč je posledica previsoke hitrosti in/ali pijanih voznikov. Z odstranitvijo prehitre vožnje odstranimo oba glavna vzroka: prvega neposredno, drugega posredno. Kajti težko si predstavljam, da se pijani vozniki skrbno držijo omejitev.



Ni potrebno biti ravno raketni znanstvenik za ugotovitev, da bi dosledno spoštovanje hitrostnih omejitev bistveno zmanjšalo število umrlih v prometu.

Naj predstavim idejo, kako to storiti. Mnogim ne bo všeč.

Prva faza – priprava

Prvič, da bi sistem deloval, mora biti razumen. Takšne morajo biti tudi omejitve. Marsikje so pretirane. Piše 40, pa bi šlo 60. Nerazumno nizke omejitve nižajo toleranco do kršitev. Lažje je spoštovati pravila, ki so razumna.

Drugič, strokovnjaki modrujejo, da kaznovanje ne deluje. Le zakaj? Ker je verjetnost, da te pri posamezni kršitvi dobijo, izjemno nizka.

Trenutno največ plačujejo tisti, ki imajo največjo smolo z radarji. Zelo nepravično. Učinkovita metoda odvračanja pa bi morala biti pravična in sorazmerna: največ bi plačevali tisti, ki najpogosteje kršijo omejitev hitrosti.

Predpisane kazni ne delujejo zgolj zato, ker so le potencialne, ne efektivne!

število kršitev * verjetnost, da te dobijo * cena kazni = efektivna kazen

Za večino ljudi je mesečna enačba takšna: 100 * 0,01% * 500€ = 5€

Torej na mesec 5€ za 100 kršitev hitrosti. Ali ne bi bil veliko bolj učinkovit sistem, kjer bi bile kazni nižje, vendar bi te kaznovali ob prav vsaki kršitvi?

Denimo: 100 * 100% * 50€ = 5.000 €

Ob kazni 50€ je mesečni strošek 5.000€. Ne mi reč, da ne bi delovalo. In to pri 10x nižjih kaznih!

Ker so ljudje različno premožni, bi bile lahko kazni progresivne. Raje imam enotno stopnjo (ali celo glavarino) pri davkih in progresivne kazni pri prekrških kot obratno!

Tretjič, ne razumem tistih, ki s telefonskim sporočanjem sodelujejo pri radijskih svarilih pred radarji. Nisem prepričan, da so vse dobro premislili. Predstavljam si, da dopoldan sporočajo radijski postaji o radarju, popoldan kolegialno “blendajo” kolegom voznikom, zvečer pa se ob gledanju dnevnika pridušajo, kakšen norec da je nekoga spet ubil na cesti (po možnosti prav tisti, ki ga je popoldan rešil zasede in treznitvenega zapora...).

[Še zlasti pa ne razumem tistih tepcev, ki sodelujejo pri poročanju o kontrolah vinjet – verjetno jih večina vinjeto ima in mazohistično prevzema nase finančni delež free-riderjev.]

Druga faza – izvedba

Država podeli koncesijo podjetjem, ki lahko izmerijo in evidentirajo hitrostni prekršek. Koncesijo lahko dobi vsako podjetje brez omejevanja, če le izpolnjuje pogoje. Bistvena pogoja sta varno opravljanje dejavnosti in preprečevanje zlorabe osebnih podatkov. Z današnjo tehnologijo se to da, o tem je debata odveč. Kazen izda in izterja država, “merilno podjetje” pa dobi provizijo.

Rezultat? Najprej poplava podjetij, ki merijo hitrost na vsakem koraku. Zaslužijo sanjsko, saj se omejitve hitrosti krši vedno in povsod. Vsaka vaška gostilna lahko razširi dejavnost še na merjenje hitrosti...

Kasneje, ko se državljani že bolj držijo omejitev, podjetij za merjenje pa je kot listja in trave, posel ni več tako donosen in začne prvi val podjetij propadati. Na koncu se ustali primerna populacija merilnih podjetij, ki ima majhen dobiček in ravno prav drži v šahu prehitre voznike – podobno kot pri lisicah in zajcih.

Tretja faza – avtomatizacija

Da bi zatestnili prav vse hitrostne luknje, potrebujemo samo eno malo “satelitsko” škatlico v vsakem avtu. Ki jo bomo itak dobili zaradi cestninjenja. Ta napravica točno ve, kje vozite, kakšna je omejitev hitrosti na tej cesti in če ste jo prekoračili (to zna že danes v urejeni državi vsak 100€ vreden Garmin). In za vsako sekundo, ko prekoračite hitrost, bi naprava lahko to sporočila policiji. Kje, kdaj, za koliko.

Ne potrebujemo več podjetij za merjenje. Vse je avtomatizirano. Vsak prekršek se kaznuje še v isti sekundi. No, v sistemu bi lahko imeli toleranco – na primer kaznovanje šele pri prekoračitvi za prek 10 km/h in za več kot 10 sekund po zvočnem opozorilu.

Predvsem pa, če nekdo nori 200 km/h, je policija o tem takoj obveščena in ga lahko odstrani, kar je v življenjskem interesu vseh drugih udeležencev v prometu.

Kazen za namerno neuporabo ali “popravljanje” škatlice bi morala biti drakonska, nujno zaporna, v smislu hudodelnega naklepa ali kaj podobnega.

Ja, ampak...

Kaj pa človekove pravice? Pravica do zasebnosti? Bomo nadzorovani na vsakem koraku?

Moj odgovor bo kratek. Poznana mi je pravna praksa, ki se razteza od ZDA do Slovenije. Če v ZDA policaj neupravičeno preišče avto in najde v njem truplo, to ni dokaz za umor. Če v Sloveniji policaj neupravičeno preišče hišo in najde ukraden denar, to ni dokaz za rop (in se mu denar celo vrne).

Povsem jasno mi je, zakaj je tako, se pa s tem ne strinjam. Pravo je tu izgubilo stik z naravnim pravom. Pravica do zasebnosti je sveta, vendar je abotno, da ima prednost pred pravico do življenja.

Si predstavljate, da bi policija naredila hišno preiskavo pri Fritzlu, pri tem našla zaprte v kleti, a imela na nalogu napačno hišno številko?

Pri merjenju hitrosti bi morali tehnološko izključiti možnost zlorabe, da bi nepooblaščeni lahko prišel do podatkov o vaši lokaciji, to pa je tudi vse, kar je upravičeno zahtevati. Ko nekdo divja po cesti in potencialno ogroža vaša življenja, pravica do zasebnosti ne kotira prav visoko.

Leto 2012: v Sloveniji krištev omejitev hitrosti ni več

Ne dvomim, da lahko navedeni predlogi sprožijo mnogo pomislekov. Verjamem, da tudi upravičenih. Pa odtehtajo 300 mrtvih letno?

Slovenci smo očitno omejeni, s skromno odmerjeno kapaciteto empatije, prepričani, da se nesreče dogajajo samo drugim. Tako bi raje imeli pravico sem ter tja nekaznovano pritisniti na plin in uživati v hitri in agresivni (“a vseeno varni”, kajneda?) vožnji kot pa pravico voziti po varnejših cestah, kjer se vsi držijo predpisanih omejitev.

Avtocestne vinjete - All You Can Eat

Vinjete me spominjajo na all-you-can-eat koncept restavracij s hitro hrano. Za fiksen znesek lahko pojeste kolikor hočete ali zmorete. Ni najbolj pravično, vendar se tudi tisti, ki pojedo malo, ne pritožujejo. Ker tudi oni ne plačajo več kot pri konkurenci, ki “pravično” zaračuna vsak kos kruha.

Konkurenca, ki zaračuna na meter pojedenega, pardon, prevoženega, so sosednje države – Italija, Hrvaška, Avstrija (tuneli). In dokler povpečen slovenski voznik z nepravično letno vinjeto plača na prevožen kilometer manj kot v pravičnem sistemu sosednjih držav, ga ta nepravičnost po moje ne boli preveč.

Še zlasti zna biti slabe volje tisti “oškodovan” slovenski voznik, ki avtoceste uporablja podpovprečno, če bo po novem v bolj pravičnem sistemu plačeval več kot danes z vinjeto. Ob menjavi vinjetnega za pravični pay-as-you-go sistem se ceteris paribus to ne bi smelo zgoditi, ampak gremo stavit, da se kar nekako bo!

Poslovni model all-you-can-eat restavracije temelji na predpostavki, da glavni stroški niso hrana, temveč vse drugo – nepremičnina, oprema, osebje... Sestavine za junk-food pa so zanemarljiv pribitek, zato se takšno hrano lahko obračuna s pavšalom ne glede na količino.

Prometni minister zelo poudarja, da želi vzpostaviti pravičen sistem. Upajmo, da se ne bo ustavil pri nepravičnosti med vozniki osebnih vozil (ki je morda velikostnega razreda 1:10), temveč bo načelo pravičnosti uveljavil tudi v razmerju osebnih in tovornih vozil.

Vlačilec naredi menda 40.000-krat več škode na avtocesti kot osebni avto. Če to drži, čakamo na pravičnost tudi tu, kjer so lahko nepravičnosti velikostnega razreda 1:100, 1:1.000 ali celo 1:10.000. Pričakujemo, da bo minister z enakim pravičniškim žarom zaščitil interes državljanov in zares pravično porazdelil stroške financiranja avtocest.

So osebni avtomobili samo zanemarljiv pribitek, ki ga je razumno obračunati s pavšalom – vinjeto – glavni stroški avtocest pa so tovornjaki?

Model all-you-can-eat je po definiciji zlasti primeren za izdelke nizke kakovosti....

Razsvetljeni Evropejci in varčne "eko" žarnice

V ne tako zelo oddaljeni prihodnosti...

No, pa je prišla. Doba razsvetljenosti, [New] Age of Aquarius... čas njenega pričetka je bil zavit v skrivnost, dokler nam niso evropski modreci na stežaj odprli vrat – z zapovedjo, da si bomo na višjem nivoju “eko” zavesti svetili samo še z varčnimi “eko” žarnicami.

Nova žarnica je resda bistveno dražja od klasične, vendar pa ima tudi daljšo življenjsko dobo... če je ne prižigaš prepogosto.

Ker so poletni večeri vroči, klime pa, odkar sem gledal film Ala Gora, nočem imeti prižgane prav ves dan, pogosto poiščem hladno pijačo v hladilniku (energijskega razreda A, ali sploh moram omenjati?). Grize pa me dilema: ali naj ob vsakem obisku kuhinje prižgem luč? Tako bom bistveno skrajšal življenjsko dobo drage žarnice.

Najbolje, da gori v kuhinji kar cel večer. To bo bolj ekološko. Saj je tako varčna, da za delovanje energije pravzaprav sploh ne potrebuje.

Sedim na kavču in začnem razmišljati o knjigi, ki sem jo začel brati včeraj... šmenta, pustil sem jo na nočni omarici v spalnici. Vstopim... ne, nočem prižgati žarnice za teh nekaj sekund. Brez težav se lahko v temi pritipam do knjige...

#$#%&/#$%!

Prevrnil sem lučko na nočni omarici in razbil eko žarnico! Ki vsebuje strupeno živo srebro. Kaj pa sedaj? Evakuacija! Najprej odpreti vsa okna, potem pa hitro zapustiti stanovanje... this is not a drill... nič nas ne sme presenetiti... škoda, da nimam plinske maske doma.

Čez nekaj ur po eko-incidentu sem nazaj. Pospravljam ostanke žarnice, pri tem pa se mi mrači čelo. Da nisem bil preveč netrajnosten? Da nisem preveč obremenil okolja z živim srebrom? Pa saj živo srebro v žarnicah ni tak problem, ker vsi tako skrbno ločeno zbiramo in recikliramo eko žarnice, da na odpadu niso videli še nobene.

Čas je za večerjo. V pečici se peče pizza, mmm, kako dobro je videti, kakšne barve, pričara vzdušnje Mediterana sredi Ljubljane (pečica je iz neosveščenih časov in ima v trebuhu, phe, Edisonove žarnice...). Ok, gotovo, gremo na krožnik, pizza!

Ampak kaj je to na krožniku? Je nekdo bruhal? Ne, pač pa v jedilnici nove žarnice ne reproducirajo barv tako verno kot zlato sonce (100 CRI) ali klasične žarnice (99); pač pa le 80-85 CRI. Bon apetit... jaz nisem več lačen.

Jutri imamo goste in bomo raje naredili svečano večerjo. Svečano = ob svečah.

Končno se lotim knjige. Kaj to berem, Cankarja, Voranca...? Ne, ampak v tej prekleti mrki svetlobi varčne žarnice je vse depresivno. Kakšna so postala življenja pol milijarde Evropejcev čez noč? Brezbarvna in depresivna.

A brez skrbi. To so samo manjše nevšečnosti. V primerjavi s kožnimi težavami, glavoboli, migrenami, epileptičnimi napadi in hormonskimi težavami. Tem nevarnostim k sreči nismo izpostavljeni. Sploh, če smo od vira sevanja - žarnice - oddaljeni več kot 30 cm.

Ugasnem luč in se sprašujem: zakaj nisem naredil zaloge klasičnih žarnic, ko je bil še čas za to?

Neumne pametne hiše

Pametni ljudje niso imuni na neumnost. Velja tudi za hiše.

O pametnih hišah je bilo prelito že veliko črnila. A zaenkrat se srečujemo z bolj preprostimi aplikacijami. S pametno regulacijo temperature, osvetlitve in podobno. K sreči – glede na otroške bolezni tehnologije.

Doma imam ne-pametna termostata, za ogrevanje pozimi in klimo poleti. Delujeta zelo banalno: nastaviš želeno temperaturo, recimo na 23 stopinj Celzija, in to je to. Nista pametna, neumna pa tudi ne.

V službi imam že nekaj pametnejšega: termostata v pisarni se ne da nastaviti na želeno temperaturo, temveč ima le regulator za topleje oziroma hladneje - relativno. Umetna inteligenca potem upošteva vse mogoče, verjetno tudi zunanjo temperaturo in čas v dnevu. Glede na nepredvidljivost končne temperature pa imam na sumu, da vzame v obzir tudi lunine mene in potencialno konjunkcijo Marsa ter Jupitra.

V praksi je potem tako, da dobiš bodisi preveč bodisi premalo, tekom dneva pa moraš nekajkrat rokovati s termostatom, da je temperatura vsaj približek želene.

Podoben “napredek” opazim v zadnjih letih v hotelih. Naj navedem tri primere.

V prvem primeru sem se takoj zaklenil iz sobe, ker me je zavedla (očitno napačna) logika, da se vrata ne bodo zaklenila, če je kartica v sobi v slotu, ki aktivira elektriko.

Kasneje sem opazil, da v sobi ni običajenga izveska ne moti/pospravi sobo, pač pa sta na steni dva gumba z enakim pomenom. Lepo, pritisnem pospravi in grem na zajtrk. Ne, seveda ni bilo pospravljeno, ko sem se vrnil. In ja, kasneje je pritežila sobarica, kljub temu, da je bil pritisnjen gumb ne moti. Pač uporabljam, če je tam; ali ne bi tudi oni?

Je kriva sodobna tehnologija ali človeški faktor? Mislim, da sobarica, za razliko od digitalnega signala, papirnatega retro izveska ne bi spregledala. Spet vprašljiv napredek.

V drugem primeru pa so tehnologijo očitno bolje uporabljali. Izvesek je bil sicer papirnat in ga nisem uporabljal, pa vendar je bila soba *vedno* pospravljena v času zajtrka. Preprosta stvar, osebje ve, kdaj vzameš kartico iz slota in zapustiš sobo; pa vseeno, nekaj volje in discipline deluje za gosta kot magija. Pohvalno.

V tretjem primeru pa je bilo sploh nobel, že ob vstopu v sobo se samodejno prižge TV (ki je več kot to) s pozdravom; ko odpreš okno, se na TV izpiše, da sedaj se bo pa klima ugasnila in tako naprej. Tudi temperaturo lahko nastaviš na TV, zakaj bi šlo preprosto, če pa lahko samo 10x klikneš z daljincem. Enako lahko nastaviš TV budilko.

A šmenta, čez en dan vsemogočni televizor crkne, sveti le belo. Sem naredil kaj narobe? Opazim list na mizi, kjer z rdečimi črkami piše, da naj v primeru, da TV neha delovati, pokličem recepcijo. :-) Ok, vse jasno, pokličem... Povejo, da ima cel hotel težave z omrežjem in da ne dela nobena od pametnih televizij... sedaj pa mi povejte, bi se zanesli na budilko, ki je del takšnega sistema?

No, sistem je bil kljub pomanjkljivostim dovolj pameten, da je točno vedel, da želim na balkonu luč vedno do polnoči, po tem času pa absolutno nikoli. Če mi bere misli, zakaj bi se trudili z montažo stikala? Povsem nepotrebno.

Dovolj izživljanja. Želim povedati, da se pri avtomatizaciji hiš premikamo v polje informatike in da bi veljalo upoštevati izkušnje, ki so se (v znoju, solzah in krvi...) akumulirale v tej panogi.

Kakovost sistema sestavljajo različne lastnosti, od katerih sta med pomembnejšimi zanesljivost delovanja (reliability) in preprostost uporabe (usability).

Inženirji, ki gradijo sisteme za pametne hiše (katerih ambicija daleč presega preproste regulacije), ne bi smeli žrtvovati omenjenih lastnosti v želji po čimhitrejši vgradnji čimveč novih funkcionalnosti.

S takšnim pristopom si pljuvajo v lastno skledo: dokler si pametni sistemi ne bodo zaslužili zaupanja ljudi, jih ti ne bodo kupovali. Kompleksnost, kjer ni potrebna (Brazil, Brazil...), odvrača od uporabe.

Medgeneracijska solidarnost po bavarsko

Naj v razpravo o medgeneracijski solidarnosti, pri kateri se vse vrti okrog tega - če zanemarimo kozmetiko - ali naj ima starejša generacija nižje penzije ali pa mlajša nižje plače zaradi penzijskih prispevkov, dodam še svoj kamenček v mozaik.

Zanimiva je izkušnja z Bavarske, kjer sem se mudil pred kratkim. V starem idiličnem mestecu sem v družinskem hotelu "Pri Ščuki", velikosti Fawlty Towers, sedel pri zajtrku, ko je za sosednjo mizo gostja jamrala natakarici, da jo dajejo leta. Imela je recimo šest križev ali malo čez. Poskočna in zelo urejena natakarica ji je odvrnila, da ona jih ima pa 75, pa se še kar dobro počuti.

In ta natakarica, zares pa verjetno gospodarica, ni bila edina, ki je delala v visoki starosti. Med osebjem se je dalo opaziti še koga njenih let. Videti je bilo, da je hotel družinski biznis. Delalo je več generacij - v solidarnosti. Zato so tako z veseljem delali, zase! Kapitalistični prasci! Bogatijo na račun delavcev. Da sami delajo v sedemdeseta leta... pesek v oči?

Ne vem, kaj je mislil Demokrat Kennedy s stresanjem svojih fraz, kdo mora delati za koga (država za posameznika ali obratno), a vendar je videti, da je v razvitem "gnilem kapitalizmu", kjer skuša vsak poskrbeti zase, več optimizma in zavedanja, da so ljudje sami gospodarji svoje usode. Zgoraj omenjena spoštovana bavarska "natakarica" je to gotovo bila.

Ampak v Sloveniji ni veliko družinskih podjetij. Ne, mi imamo največje tekstilne tovarne v Evropi, največje klinične centre, največje usnjarne na svetu, največje takšne in drugačne kolose. Kjer se posameznik fino utopi v kolektivu, kjer nihče ne dela zares zase in kjer je motivacija, da bi delal v starost - ne zaradi plačila in penzije, temveč zaradi veselja - razumljivo nizka.

Napaka prejšnje generacije v državah vzhodno od berlinskega zidu je bila, da je vzpostavila sistem velikih brezosebnih kolektivov brez lastnikov, v katerih ni preveč luštno delat. Zato so vsi rinili v penzijo čimprej je bilo mogoče, veliko njih že okrog petdesetih.

Nadaljujem na Bavarskem z njihovim Ludwigom. Ko je gradil svoje kičaste gradove, je državo resda spravil skoraj na kant. Na koncu so ga razglasili za norega in nesposobnega vladanja, dan kasneje pa se je že, star okoli 40 let, poslovil v čudnih okoliščinah. A naslednjim generacijam je zapustil turistične atrakcije, ki jim nosijo milijone evrov vsako leto.

To je prava medgeneracijska solidarnost: če prejšnja generacija ustvari trajno vrednost, ki služi naslednjim. Vidite, ni vse v Bismarckovem pay-as-you-go, oziroma dajmo reči lepo po pravici, iz-rok-v-usta, sistemu.

Naslednja napaka prejšnje generacije v državah vzhodno od berlinskega zidu je torej bila, da niso ustvarile teh dolgoročnih sredstev. Da niso ustvarile kakšnega svojega BMW ali pa da se niso izognile uničenju kakšne Škode.

Nacije "Nove Evrope" so v prejšnjem stoletju naredile marsikatero napako. Kdor naredi napako, mu je treba dati še eno možnost, da jo popravi, pravijo. Te napake bodo popravljale naslednje generacije, z bolj ali manj srečno roko; upam da z manj zatiskanja oči pred dobrimi zgledi.

SEO, laži in videotrakovi

Najbolj vroča spletna tema zadnje čase: optimaliziranje (ne “optimiranje” ali "optimiziranje", glej SSKJ) spletnih strani za iskalnike (SEO – Search Engine Optimization).

Na trgu se pojavlja kup strokovnjakov, ki vam pomagajo, da se vaše spletno mesto uvrsti više na seznamu zadetkov iskalnikov kot sta globalni Google ali lokalni Najdi.si. Jasno – če je vaše podjetje na prvi strani zadetkov, bo precej bolj obiskano; kajti ljudje praviloma izberejo zadetke s prve strani in redkeje listajo naprej.

Uvrstitev na prvo stran zadetkov je pravi spletni sveti gral, ki ga išče vsak dan več lastnikov spletnih mest in pri tem posluša nasvete SEO gurujev, kako do njega.

Strokovnjaki vam svetujejo, da:
- strani pravilno poimenujete;
- skrbno oblikujete naslove povezav;
- redno objavljate relevatno vsebino;
- poskrbite, da na spletu obstaja čimveč povezav z drugih spletnih mest na vašega.

Vse to, še zlasti zadnji dve priporočili, vam bo res koristilo pri čimboljši uvrstitvi na iskalni tekmi.

Pojavljajo pa se tudi “strokovnjaki”, ki vam obljubljajo, da bodo spravili vaše spletno mesto na prvo stran med zadetki. S takšno obljubo pa je nekaj hudo narobe.

Če vaše podjetje ponuja transgalaktična potovanja, recimo do Andromede in nazaj, ste verjetno edini tako v Sloveniji kot na svetu. Povsem gotovo je, da boste pri iskanju gesla "transgalaktična potovanja" čisto na vrhu prve strani zadetkov na iskalnikih (preizkusite! na iskalniku: ...Google ...Najdi.si). Pa tudi če naredite z vidika SEO prav vse narobe.

Sedaj pa se postavite v kožo nepremičninskega posrednika, ki ima v Sloveniji več sto konkurentov. Ali celo računovodskega servisa, ki mu na trgu dela družbo več tisoč (!) konkurentov.

Zamislite se, da 10% vaših konkurentov najame guruje za "SEO/iskalni marketing", in sicer takšne, ki obljubljajo instantno uvrstitev na prvo stran zadetkov iskalnikov.

Obračajte tako ali drugače, 100 ali 200 podjetij se ne da spraviti na prvo stran (denimo za ključno besedo “računovodstvo”), na kateri je prostora samo za 10 zadetkov.

Paradoks SEO aktivnosti je v tem, da lahko vsi računovodski servisi vlagajo letno recimo 100 enot letno v izboljšavo "pozicioniranja" na iskalnikih, pa jih bo na prvi strani ob iskanju gesla "računovodstvo" natanko 10. Naslednje leto lahko povečajo sredstva za SEO aktivnosti za 100x, na 10.000 enot, pa jih bo na prvi strani še vedno 10. Gral je izmuzljiv. Gre za igro z ničelno vsoto. Da bi nekdo prišel na prvo stran, mora drug z nje.

Ne pravim, da ne uporabljajte tehnik SEO - lahko vam pomagajo pri boljši uvrstitvi pred konkurenco, še zlasti če/dokler slednja ne uporablja enakih tehnik. Z optimalizacijo spletnih strani za iskalnike ni nič narobe. Z nerealnimi obljubami in pričakovanji pač. Najbolj zanesljiv je tek na dolge proge, bližnjic ni. Redno ustvarjajte atraktivno vsebino in obiskovalci bodo prišli, SEO gor ali dol.

Poslovna ideja v času recesije: pivo in prijatelji

Pravkar sem se vrnil iz Belgije in kljub temu, da nisem kak pretiran oboževalec piva, nisem mogel spregledati dejstva, da je tam na trgu na stotine znamk piva.

Ko obiščeš nekaj lokalov, hitro ugotoviš, da je izbira bolj zapletena kot v Sloveniji, kjer imamo v lokalih praviloma na izbiro tardečega in tazelenega.

Skoraj monopolna situacija prevladuje tudi v naših trgovinah, kjer se rdeči in zeleni bohotita na desetinah metrov polic, drugih znamk pa je bolj za vzorec.

Za nameček so se mi zdela prav vsa belgijska piva, ki sem jih poskusil, boljša od naših dveh "nacionalnih šampionov", ki imata - itak - istega Lastnika.

In že smo pri poslovni ideji za tiste, ki se sprašujejo, kaj početi v času recesije: uvažajte pivo iz zahodne Evrope! Vse, kar potrebujete, je skladišče in prevzemno mesto v Ljubljani, nekaj kapitala za zalogo in zagon ter dogovor s proizvajalcem, ki vam bo s šleparji pošiljal zaloge piva v Slovenijo.

Da bi ga lahko prodajali v trgovinah, kar pozabite, Lastnik bi vas zadušil z maržo. Prodajajte ga direktno iz prevzemnega mesta v Ljubljani. Ponujate lahko 10x, 100x več izbire kot običajne trgovine.

Uvedete lahko lojalnostni program. Zbiranje točk. Darilne bone. Prodajo po internetu. Tistim strankam, ki kupujejo več, ga dostavite brezplačno. Mislite, da v Sloveniji ni ljudi, ki se ne bi branili dostave gajbe Affligema domov, in to po konkurenči ceni?

Vendar počakajte, to še ni vse! Kdo bi mi lahko oporekal, da nekdo, ki je pravkar izgubil službo zaradi recesije, nima kapitala in znanja za zagon takšnega posla. To je res, pobudo mora prevzeti nekdo, ki to ima, vendar se poslovne priložnosti nasmihajo tudi sleherniku.

V Sloveniji (morda tudi širše, ne vem), ima pitje piva nekakšen smešen infantilen status moškosti. To verjetno izvira iz otroštva, ko se piva še ne sme piti, in ko fante dobi doma prvič dovoljenje, da lahko redno pije pivo, je to stvar odraslosti. Če ga pije s kolegi že prej, pa še toliko bolje, pravi prepovedan sadež.

Mitološke dimenzije piva v adolescenci niso nič nerazumljivega, a meni se zdi smešno, da se občutek pomembnosti in moškosti pri pitju piva zavleče tudi v odraslo dobo: vrednota je "iti na pivo" in sramota je v robati druščini naročiti kaj drugega, bognedaj kaj brezalkoholnega.

Pivo je naš status, naša identiteta, poistovetenje z blagovno znamko. Slovenci smo ponosni, da pijemo pivo. Eni so za tardečega, drugi za tazelenega, na to svojo privrženost so zelo ponosni in jo jemljejo silno resno. Tega se Lastnik še kako veseli in si mane roke nad tovrstno mentaliteto.

In kako sedaj zložiti sestavljanko do konca? Po eni strani uvoženo zahodno pivo iz naše poslovne ideje ne more do polic, ker tam zaradi marž Lastnika ne bi bilo konkurenčno. Po drugi strani pa imamo v deželici nepregledne množice fanatičnih in ponosnih oboževalcev piva.

Pivo je idealen produkt za mrežni markeing! Če imajo babe Amway, Tupperware in kozmetiko, imajo lahko deci pivo! Strošek takšnega prodajnega kanala je nizek in računica z uvažanjem in široko mrežno distribucijo bi se nemara izšla.

Pomislite samo na neštete priložnosti za "prezentacije", "zabave s prodajo izdelkov" in tako naprej. Deset tipov se dobi pri nekomu doma, on predstavi izdelke, nato diskutirajo o tem, katera znamka je boljša, preizkušajo, se zabavajo, hkrati se odvija prodaja...

Da ne omenjam, da moja ideja v celoti eliminira eno od šibkih točk mrežnega marketinga: menda se članom v kleti često nabirajo zaloge artiklov, ki so jih zaradi pravil morali kupiti, jih pa ne morejo porabiti. Pri pivu te nevarnosti po moje ne bo.

Skratka, dragi prijatelji: ne tožite nad recesijo, poslovnih priložnosti je dovolj.

Spletosfera naj spletni start-up 2009

Pred nekaj meseci je moje zanimanje zbudil natečaj Start:up Slovenija. Gre za tekmovanje novih, tehnološko usmerjenih, podjetij, ki se za potrebo uresničitev svojih inovativnih načrtov praviloma razgledujejo po investiciji tveganega kapitala.

Natečaji so vedno razburljiva zadeva, na prvi pogled igra z ničelno vsoto. Nekaj zmagovalcev in bistveno več tistih z dolgimi nosovi. Zato je bilo tudi pri nas nekaj cincanja: ali naj damo svoje načrte na tnalo, pred "komisarje" in "žirante", in tvegamo razočaranje? Na koncu pa je prevladalo razmišljanje, da tovrstni dogodki vendarle niso igra z ničelno vsoto; v vsakem primeru predstaviš svoje ideje, stkejo se novi stiki in poznanstva, uvrstitev gor ali dol. Torej - "screw it, let's do it". Na hitro smo pripravili papirologijo, oddali in na vse skupaj za nekaj tednov pozabili.

V torek pa so me poklicali organizatorji, da bi bilo zelo fino, če bi lahko v sredo zanesljivo prišli na zaključni dogodek.



Na podlagi ideje in poslovnega načrta za projekt Webpixel (gre za sistem za gradnjo spletnih strani na drugačen način) je Spletosfera dobila nagrado za "naj spletni start-up", ki jo podeljuje slovenski spletni leader Najdi.si, s komentarjem "ideja je inovativna in ima globalni domet". Lepo.

Ne smem pozabiti čestitati absolutnemu zmagovalcu tekmovanja za naj slovenski start-up, podjetju G-1. Kot razumem, razvijajo lasten sistem za pogon avtomobilov na plin, ki je poleg vseh drugih prednosti za nameček še bolj ekološki. Bravo.

V času vsesplošnega jamranja o težavah, recesiji, morebitnem stečaju kakšnega slovenskega blue chipa in drugih nadlogah človeštva bibličnih razsežnosti je bil dogodek Podim, v okviru katerega se je vse skupaj dogajalo, prava oaza optimizma in samozavesti. Lepo je biti v takšni družbi somišljenikov, kjer prevladuje mnenje, da naša usoda pač ni odvisna ne od cerkve ne od partije, ne od Obame in ne od Pahorja, temveč predvsem od lastnega dela, truda in znanja. Da pa kanček sreče hrabrim pomaga tudi v podjetništvu, kot tudi sicer v življenju, je pa tudi res.

Embalaža vs. vsebina

Nekega zimskega jutra je v ameriški prestolnici iz metroja izstopil preprost glasbenik. Postavil se je k steni, iz škatle potegnil violino, škatlo pa postavil na tla in v njo nasul nekaj malega denarja za vzpodbudo, da bodo mimoidoči razumeli, za kaj gre.

Potem je začel igrati na svoje "gusle".

Ljudje v velikih količinah so hodili mimo. Le malokdo je zastrigel z ušesi in prisluhnil. Nekateri so vrgli kakšen kovanec. V slabi uri se je resda nabralo nekaj deset dolarjev.

Malokdo se je ustavil. Ne, okrog glasbenika se ni se zbrala množica.



Violinist je bil Joshua Bell, igral je Bachovo Chaconno, enega od absolutnih glasbenih vrhuncev naše civilizacije, na nekajmilijonski stradivarki.

Vse skupaj je bil eksperiment Washington Posta, s katerim so očitno želeli preveriti, če smo ljudje v povprečju res tako prekleto površinski, in v celoti jim je uspelo.

Plemenska družba in informacijska kontaminacija

V Sloveniji smo sredi prejšnjega stoletja imeli zelo burno dogajanje. Na naših tleh so potekale druga svetovna vojna, revolucija, morda tudi državljanska vojna.

Kaj lahko stori dobronameren človek, ki ceni osnovne vrednote humanizma, je rojen več desetletij po dogajanju in ga zanima zgolj resnica, popolna resnica in nič drugega kot resnica?

Izkaže se, da ga čaka težko delo. V etru je veliko zgodb in interpretacij, ki so med seboj v očitnem neskladju.

Plemenska družba

Stališče posameznika je pogosto hudo odvisno od zemljepisne širine in dolžine njegovega rojstnega kraja. Jaz na primer menim, da je Piranski zaliv slovenski. Če bi se rodil malo bolj jugovzhodno, bi imel diametralno drugačno mnenje.

Pripadnost lastnemu “plemenu” (družina, stranka, nacija...) v veliki meri definira stališča člana. Povsem razumen Slovenec je prepričan, da ima v slovensko-hrvaškem sporu prav Slovenija. Enako razumen Hrvat, lahko bi bil njegov enojajčni dvojček, je prepričan, da ima prav Hrvaška. Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.

Ne želim zagovarjati teze o večih resnicah, češ da “ne obstaja samo ena resnica” ali pa “da so bili itak vsi isti”. Pretirana relativizacija je uničujoča in vodi stran od resnice.

Za miselni poizkus vzemimo dve izmišljeni plemeni, ki ne soglašata glede heliocentrizma. Prvo pleme meni, da se zemlja vrti okoli sonca; drugo prav obratno. Stališče posameznega člana enega ali drugega plemena je odvisno predvsem od pripadnosti. Vsako pleme zna najti argumente, s katerimi dokazuje svoj prav. Redki se bodo odločili za upor lastnemu plemenu in tvegali izobčenje. Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice. Tudi če je resnica samo ena in povsem jasna, kot pri vprašanju heliocentrizma.

Tako kot je mnenje o Piranskem zalivu odvisno predvsem od tega, na kateri strani Kolpe je človek rojen, je tudi odnos do bratomornih pomorov na Slovenskem odvisen predvsem od vpliva okolja, konteksta: v kakšno družino si rojen, kakšen odnos imajo do tega tvoji sorodniki, prijatelji in učitelji. Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.

Miti, tradicije in prevrednotenje vrednot

Osebno imam to srečo, da moji predniki niso bili vpleteni v dogajanje, morda z izjemo kakšnih civilnih uslug partizanski strani pri prenašanju pošte prek Save, ki je takrat ločevala italijansko in nemško cono okupirane Ljubljane.

V začetku osemdesetih smo bili Titovi pioniri. Hodili smo h krožku z nazivom Tradicije NOB. Par let kasneje smo kot mladinci morali pisati spis z naslovom Revolucija še traja, kje je moje mesto v njej. Skratka, bil sem indoktriniran, kot se spodobi.

Po vojni leta 1991, ko se se začele odpirati teme o narodnem izdajstvu, se je tudi meni postavilo vprašanje razumnega dvoma. Dubito, ergo sum. Kako je mogoče, da bi se ob okupaciji lep del naroda kar tako odločil za izdajo, in sicer celo tisti del, ki je bolj konzervativen in praviloma zna zatežiti s tradicijo in z vrednotami jezika, kulture, narodne identitete... po sveži izkušnji zunanjega napada JNA in samoumevnem narodnem poenotenju se je takšen scenarij narodne izdaje zazdel zelo težko razumljiv, če ne kar neverjeten.

Hkrati sem opazil, da se je po osamosvojitvi prenehalo poveličevanje revolucije. Prej je bila revolucija vseprisotna (glej “idejno trasiranje revolucije”). Celo zmaga nad nacifašizmom kot nesporna vrednota, tudi moja, je bila kar nekako v senci revolucije. Nismo imeli Trga zmage nad nacifašizmom, imeli pa smo Trg revolucije. Pred parlamentom nismo imeli Spomenika zmage nad nacifašizmom, imeli pa smo Spomenik revolucije.

Revolucija je počasi izginila iz javnega življenja in nekako v zraku je ostalo nedorečeno, kaj je sploh bila. V osemdesetih so nas v šoli učili, da je bila to transformacija iz nepravičnega kapitalizma v pravičnejši socializem. Pozabili so povedati, da je bistvo revolucije samovoljen, nedemokratičen, nasilen prevzem oblasti. Praviloma s pobijanjem ideoloških sovražnikov – vplivnih, premožnih, razgledanih, izobraženih, elite...

Zgodba z revolucijo in socializmom se je končala tako, da se je 45 let kasneje "narod" demokratično odločil za kapitalizem (demokratične volitve, nov sklic parlamenta, nova ustava, ki uzakonja kapitalizem). Smo bili 45 let vsi v iskreni zmoti ali smo bili v socializem prisiljeni?

Skratka, v celi zgodbi so se pokazale nedoseldnosti in razpoke. Najprej težko doumljiva narodna izdaja, potem pa tiha in sramežljiva izločitev revolucije iz prej neločljivega tandema osvobodilne vojne in revolucije. Nekaj gnilega v državi?

Informacijska kontaminacija

Večina populacije, vsaj dve generaciji, je bila izšolana in vzgojena v sistemu, ki je podajal povsem enostranski pogled na dogodke. Zelo plemenski, zelo pogojen s pripadnostjo določenemu plemenu in njegovi razlagi resnice.

Ko na kakšni televizijski debati na to temo na začetku pokažejo 10 ljudi, je že vnaprej, še preden kdo sploh odpre usta, jasno, kakšno resnico bo zagovarjalo 5 enih in 5 drugih. Važna je le plemenska pripadnost. Osebno stališče se oblikuje na podlagi plemenske pripadnosti, ne na podlagi materialne resnice.

A vrnimo se v današnji čas. V pravosodnem sistemu velja, da sodnik ali porotnik ne more objektivno presojati, če je bil pred procesom izpostavljen (praviloma necelovitim) informacijam o zadevi. Informacijski kontaminaciji smo, ne glede na predznak, izpostavljeni vsi Slovenci že od otroštva. Zato je v odrasli dobi zelo težko objektivno presojati dogodke iz sredine prejšnjega stoletja.

Morda bi kdorkoli od nas zavzel diametralno nasprotno mnenje (v eno ali drugo smer), če bi se z dejstvi srečal prvič v 21. stoletju in v svoji odrasli dobi. Če bi preživel mladost v tujini, če ne bi bil informacijsko kontaminiran. In če s samostojnim mnenjem ne bi tvegal ideološkega spopada s svojim plemenom. To dejstvo je vredno razmisleka.

Zaradi zagotavljanja objektivnosti sodijo osumljenim vojnih zločinov balkanskih vojn v Haagu. Preprosto nemogoče je pričakovati, da bo Srbu ali Hrvatu enako objektivno sojeno v Srbiji ali Hrvaški (ali obratno).

Prav tako si ne predstavljam, da bi lahko doma objektivno sodili komurkoli za dogodke izpred 65 let. Kakršnakoli bi bila sodba, lep del ljudi ne bi bil zadovoljen z njo in bi bil prepričan, da je pristranska in napačna. Nasplošno je outsourcing sojenja za nezastarljive zločine, zlasti storjene v državljanski vojni, odlična ideja.

Objektivno presojo bi veliko laže opravil angleški ali nizozemski sodnik. Ali pa finski, saj se vse, česar se Skandinavec dotakne, v Sloveniji spremeni v suho zlato.

A sodni epilog ni prav verjeten, ostal bo le zgodovinski spomin. Kako bo z zgodovinskim vrednotenjem bratomornih pomorov v prihodnosti? Želim si, da bi naslednje generacije opustile plemensko logiko. Naj preštudirajo zgodovino, vire z ene in druge strani, in si oblikujejo lastno mnenje. Namesto ovčjega bejanja plemenskih tradicij.

Avtodestruktivnost ali katarza

Ne želim biti pripadnik ne enega ne drugega plemena. Ne maram preprostih, črno-belih, razlag in zaključkov. Vseeno pa me zanima, kaj se je zares dogajalo, in to se mi ne zdi nepomembno za prihodnost, kot skušajo mnogi relativizirati pomen bratomornih pomorov (si upa kdo očitati Borisu Pahorju, zakaj piše o lagerjih, češ da to ni pomembno za prihodnost?).

Če človek potlači travmo, namesto da bi jo predelal, se praviloma oddaljuje od duševnega zdravja in lahko na dolgi rok računa s psihopatološkimi težavami – anksioznost, panični napadi, depresije... Je ob spoznanju, kakšna morija se je dogajala v tem prostoru, naključje, da smo Slovenci v samomorilnosti v svetovnem vrhu?

Občudujem tujce, ki se učijo slovenščine

Kajti precej zagaten je ta naš jezik. Tega sem se ponovno spomnil pred kratkim, ko smo pri razvoju programske opreme naleteli na primer, sicer mikro detajl, kjer slovenščina deluje precej drugače kot denimo angleščina, hkrati pa tudi drugače, kot so nas učili v osnovni in srednji šoli.

Denimo, da moramo izpisati število jabolk. V angleščini gre izpis samostalnika precej preprosto:

n = 1: apple
n > 1: apples

Seveda, angleščina ima le ednino in množino. Slovenščina pa še dvojino, kajne? Takole so nas učili v šoli:

n = 1: jabolko
n = 2: jabolki
n > 2: jabolka

Poskusimo torej šteti:

1 jabolko
2 jabolki
3 jabolka
4 jabolka
5 jabolka?

Izkaže se, da slovenščina rahlo drugače obravnava 3 ali 4 predmete od 5 ali več. Eno jabolko, dve jabolki, tri jabolka... mnogo jabolk, ne mnogo jabolka.

V resnici so pravila takšna:

n = 1: jabolko
n = 2: jabolki
n = 3: jabolka
n = 4: jabolka
n > 4: jabolk

Koliko števil ima torej slovenščina? Ednino, dvojino, množino? Ali pa se množina začne šele pri 5, za 3 in 4 pa imamo dodatno število?

Ugibam, da imajo profesionalni slovničarji verjetno odgovor na to vprašanje in da ga razložijo z nekakšno izjemo. Pustim se razsvetliti :-)

Množičen pogin nateg labodov v Tivoliju

V petek sem si ogledal predstavo Labodje jezero na ledu drsalcev iz Sankt-Peterburga.

Bil sem malo skeptičen, kako se bo obnesel balet na ledu v Hali Tivoli. Gotovo drsajo na playback, brez pravega orkestra. Je brez slednjega balet sploh še balet? Pa kokice, res sodijo zraven?

Po vstopu nas je čakalo neprijetno presenečenje. Sedežni red je spremenjen; namesto na “naših” mestih na privzdignjenih tribunah bomo v parterju, takorekoč na ledeni ploskvi.

Hm, pa ne bodo tam drsalci? Ne, te so umaknili vstran, na “oder”, ki je bil približno takšne velikosti kot oder za rock koncert – bistveno manjši od običajnega drsališča. Zakaj spremembe v sedežnem redu? So prodali več kart, kot je bilo predvidenih sedežev?

Gledanje na le malo privzdignjen oder s povsem ravnega parterja pomeni, da ima večina ljudi krepko okrnjen pogled zaradi glav pred seboj. Bomo lahko videli tisto, kar smo plačali? Ne!

Zaprepaden sem opazoval, kako se je večina gledalcev v parterju (ki so plačali med 35 in 50 EUR za vstopnico) celotno predstavo mučila s stegovanjem vratu, da bi ujela kak košček dogajanja na majhnem in oddaljenem odru. To je nadrealistično, kako se nam lahko to dogaja?

V tem trenutku se mi je – po Kennedyjevsko – posvetilo:

Ich bin ein Schwan!

Izjemna, pretanjena poteza režiserjev dogodka. Iz publike so v pravi postmoderni maniri naredili veliko množico dodatnih labodov, ki z grotesknim stegovanjem vratu sodelujejo v predstavi.

* * *
Priznati je treba, da je bil balet na ledu, kolikor smo ga uspeli videti, lep izdelek. Hitrosti so večje kot pri pravem baletu, drsanje prinese posebno čarobno eleganco.

No, v kakšnem bolj sofisticiranem okolju bi elegantno drsenje labodov prišlo bolj do izraza kot v kurniku Hale Tivoli.

Domet te dvorane so športni dogodki vaške lige in rock koncerti za manjše občinstvo. Kjer piano kot koncept ne obstaja in kjer ne moti, če ves čas dogodka nekaj na stropu glasno brni.

Športnih tekem ne obiskujem, bil pa sem na kar nekaj rock koncertih v Hali Tivoli, nazadnje na Jethro Tull. Vedno sem imel občutek, da sem dobil veliko več, kot je bila vrednost karte; tokrat pa je bilo zaradi vseh okoliščin drugače.

Težko je doumeti, kako si lahko Rusi, ki bi morali paziti na renome in vse detajle (če že obupamo nad našim organizatorjem), privoščijo takšno blamažo. Si predstavljate, da bi v restavraciji naročili dobro vino, potem pa bi vam ga natakar nalil v jogurtov kozarček, ki bi vam ga nato še nesrečno prevrnil v naročje. Vino je še vedno dobro, a kaj vam to pomaga.

Na balet, opero ali resno glasbo v Halo Tivoli ne grem več; labod gre samo enkrat na led.