Ali slovenski politiki znajo šahirati?

Eden od mojh osebnih ciljev za leto 2011 je bilo manj zapisov na blogu, še posebej na temo politika. Samo izjemoma. Bloganje, tvitanje in sodelovanje na socialnih omrežjih delujejo na produktivnost veliko bolj uničujoče, kot so to zasvojen navdušenci pripravljeni priznati.

Predvolilni čas je primeren za takšno izjemo. Poglejmo leto in pol star zapis Borut Corleone z orožjem za množično izbrisevanje. V njem sem analiziral možnost, da bi stranke z ustavno večino – SD, SDS in SNS – sprejele večinski volilni sistem. Kaj bi s tem dobile?

SDS bi dobila tako želenih 50+ na predčasnih volitvah.

SD bi pometla s konkurenco, okrepila primat na levici in dobila 50+ na naslednjih volitvah. Zlasti če bi predčasne volitve izvedla hitro, že sredi leta 2010. Leto in pol nazaj sem napisal, da če Pahor ne bo de facto prevzel oblasti na levici in počistil s konkurenti, bodo oni z njim. To se je tudi zgodilo.

SNS bi dobila kakšno malenkost, recimo kakšno ambasadorsko mesto na Kavzaku, Balkanu ali nemara v centralni Aziji. Več, kot se ji obeta na letošnjih volitvah.

Kaj bi dobila Slovenija? Slovo od koalicij. Od majhnih strank. Od izsiljevalskih jezičkov na tehtnici. Od neprestanih groženj z izstopom iz koalicije. Od stranke upokojenskega lobija. Od tega, da nobena obljuba ob volitvah nima smisla, ker se je v koalicijski vladi ne da uresničiti. Od tega, da se vsaka koalicijska vlada večino časa sama blokira. Od neprestanih afer, ki nastajajo zaradi znotraj-blokovskih prerivanj. Od prestopanja poslancev. Od mučnega razpadanja vsake koalicije od enih volitev do drugih. Od mesij, ki se pojavljajo pred vsakimi volitvami in obljubljajo, da bo tokrat pa prav zares vse drugače.

Ja, Slovenija bi dobila tudi manjšo pluralnost. Imeli bi samo 2 do 4 stranke. Namesto 14 različnih strank, kolikor jih vedri in oblači v parlamentu v zadnjih 20 letih. Je to tako slabo, da odtehta celotni prejšnji odstavek?

SD je imela 2008 vse niti v svojih rokah. Zaskrbljujoče je, da stranke ne znajo poskrbeti niti za lastno prihodnost. Kako bodo potem skrbele za prihodnost države?